Veš slikar svoj dolg II

V.S.S.D.: Veš slikar svoj dolg II

V.S.S.D.

Veš slikar svoj dolg II

28. October 1987 – 29. January 1988

Škuc Gallery, Ljubljana, Slovenia

To je druga razstava. V galeriji Škuc je bila postavljena 4. mesece, v galeriji sem postavljal in delal 4 mesece.

Slike lahko govorijo tudi same, vendar Brian O'Doherty je zapisal v knjigi »Inside the White Cube«, da je najznačilnejši element v umetnosti 20. stol. – pomembnejši kot katera koli posamezna umetnina – beli prostor, bela kocka galerije. Galerija kot prostor reprezentacije umetnosti v 20. stol. je glavni simbol umetnosti našega časa.

Umetnik preteklosti je delal za specifične cerkvene notranjščine in palače, danes pa je okvir sodobne umetnosti beli galerijski prostor. To je bil eden od razlogov, zakaj sem tu bele galerijske stene najprej pobarval na črno, na to naslikal nekaj stenskih slik in potem vsemu temu dodal razne elemente (slike, reliefe, objekte). Na tej razstavi so bila po vsem galerijskem prostoru razbita ogledala. To delo – in tudi prvo – še vedno razumem in interpretiram kot »totalni ambient«, kot prostorsko sliko in ne kot instalacijo.

Pet sob galerije je pravzaprav pet prostorskih slik:

  • Razbito ogledalo. Prostor Slike. Prostor slik.
  • Veliko steklo.
  • Notranji prostor (Jama).
  • Tuj kraj.
  • Peščena past.

Izjava iz l. 2007, zapisana ob pripravi posthumne razstave V.S.S.D. – 20 let pred tem.

Tukaj, tam in vsepovsod.
Anonimna strategija.
Možnost slikarstva v zaslepitvi.
Slikotvorje, sestavljanje in množenje.
Glas slike.
Abeceda potez, gest, barv, tehnik.
Črka barve.
Jezik barve.
Beseda poteze.
Pot besed.
Prostorske razsežnosti besed.
Slepota barve.
Past za telo.

Iz gline venci, ogenj/voda, roka (levo in desno) v smrt.
Iz peska pisava, prah/spomin in veter.
Iz zemlje konfiguracija narave.
Iz aluminija kapljanje kot izvir, iz centra.
Železo v oko, kot bodica/šilo/igla/nož.
Iz mavca prazen okvir.
Iz vate staro, mehko in prijetno.
Iz smeti cvetlični aranžma.
Iz pigmenta in lepila močno barvilo.
Iz barve bronze lepo slepilo.

Besedne skice

želja Manko se je preselil v subjekta. Zagrizeno nazadnjaški. Blokirana poteza v zaustavljenem pogledu daje možnost preporodu jezika. Dobesednost jezika. Možnosti ni v tekmovanju s stvarstvom, v želji da bi se združili z božanskim, v posnemanju sredstev stvarstva samega.

narava kot narava je kaj? Narava kot nostalgija. Je narava tista prava podoba ali gre za pravo podobo narave. Zemlja in prst, poraščena z zelenjem. Sokovi. Konfiguracija narave in cvetoča driska okolja.

telo Neka prisotnost. Moje telo je moja pot in moja glava je moj pogled. Telesa naša vrči dragoceni. Človek je popolnoma podrejen prostoru, prostorom. Pasti. Dolg je dar in zlo je zlom. Poimenovanje slike je ključen problem, dokler ne spoznamo, da umetnost nima lastnika. Umetnost nima imena.

polna glava podob Preliti neizčrpno bogastvo želje. Narediti več kot je mogoče narediti. Dogajanje po podobah. Prazna glava besed. Tok besed, hitro delo rok, polna glava misli, roka polna gibov, kroženje, obtok. Oko v tekstu, roka v modelu. Od predmeta do predmeta. Ne gre za napredek niti za zamenjavo. Nujno obdržati predmet zaradi dotika. Nujno obdržati podobo zaradi pogleda. Izdelovati ne kot mukotrpno brskanje po sebi.

slika kar se v temi najbolj zavemo. Zavedanje teme. Akt očesa, ko te ves pogled prevzame in si potopljen v nekem svetu. Prividi, slepila, kjer ni mogoče dojeti svetlobe kot faktor in število. Svetloba barve.

muzej Boj za prostor. Zakaj bi polnil in praznil galerije, če lahko zasedem in ubijem za vedno. Zavzeti prostor in ga zajeti, v njem s stalnostjo ustaviti čas, zamrzniti gibanje, uničiti trenutek. Biti tukaj zdaj, prej in pozneje in minljivost (izkušnje) zaobjeti z izgubo trenutka. V večnost.

zgradba je notranji prostor, ki z razširjenimi razmerji po svojem bistvu ni prav nič prilagojen človeškim meram. Podčrtujem občutek zbeganosti in pritiska. Pot kot krivulja nenehno menja smer in k temu jo sili naravna ekspanzivnost, notranji dinamični naboj. Dinamičen prostor slike, napet toda vklenjen v prostor. Možna eksplozija je v naprej določena, programirana. Energija stremi iz ravnine v prostor. Sile znotraj prostora so goste in elastične, se raztezajo, vendar se tudi lomijo in trgajo, in polagoma osvajajo prostor, da ga skrčijo do točke nič. Strelišče je prostor z največ okni.

jama so prostori osamljenosti in prostori prikritja. Tema strašne sanje luči. Prostori temne zavezanosti, lahno trepetanje v nemosti v popolni gluhoti glasu. Z besedami, z še več besedami. Okamnele besede; najdeš slike, ki jih nisem mislil reči. Sanje iz dneva v noč, iz dneva v mrak. V breznih si je dom ustvaril potem, ko je z neba na zemljo udaril. In pot navzdol je pot navzgor in pot naprej je pot nazaj. Zakopati v zemljo podzemne slike na robu sveta. V mraku prodati umetnost hudiču, prodati denar za kaj. Čakanje do konca, konec je blizu in vse vodi v nič, zbrisati tisto in izpolniti tisto. Zlo je neizogibno, a vse bo (še) dobro in se bo izteklo v dobro. Kot kakšno elementarno nagnjenje k nasilju.

umetnost nevarnih oblik. Izčrpanosti in umetnost s preveč moči. Nič ni zgovornejše od molka. Kopičenje in praznjenje. Kako zgostiti do čistega, do praznega. Zgostiti do neprepoznavnega. V umetnosti se ustvarjajo svetovi, nešteto realnosti in zmešnjava okvirjev. Zablode gledalcev in ker nič ni enako se pogled izgubi. Od luči do luči glejte kako izginjajo slike ena za drugo. Od teme do žarečih podob – umetni ogenj – od bodic do nežnega dotika. Umetno življenje.

čas se je ustavil proti smrti. Uničujoča zguba in brezpogojno, iracionalno, neposredno in elementarno občudovanje. Je kje konec trajanju trenutka v čvrstem materialu. Nad časom. Vse so oblike neka stvarnost, čudežna neumnost snovi ali prisotnost svetlobe v nji. Ni konca, čas uničevalec v času varuh. Čas smrti, ko se čas umakne.

jaz iščem sebe v tebi in ločenost od sebe in od ljudi in od stvari. Iskati v sebi. Zasebnost v glavi ene same osebe, vse za oči ene same osebe. V spominu zelo živa oseba, tisti, ki vidi. V dejanju oseba, brez pogleda. Polastiti se pogleda ene ali več oseb: solze v očeh, v pogledu zmedenost, strt glas. S sliko grozno oči izkopal. Smrtni molk človeškega znaka. Zasedenost.

Labirint Sestava labirinta, kot nas uče, govori o tegobni poti proti nekemu neznanemu središču. Pot, po kateri se po kolenih časti skrivenčeno pot v sveto zemljo. Po slikah potujejo oči, pot labirinta je pot skozi težave in stranpoti življenja. Pot v središče sveta in poglabljanje vere v center. Sledi miselnih prevar in spirala zaprtega sistema. Krožnica, ki se vrača sama k sebi je slika obzorja in opazovalca v nepremičnem središču.

anamorfoza Reprezentacija je danes vladajoče načelo, anamorfoza pa je eksces, ki kazanje sprevrže v prikrivanje, v maskiranje – ljudi v pošasti in monstrume. Podoba ni več čista, jasna, je v protislovju. Videz je spremenljiv in nima zgolj ene podobe, ker se v njej skrivajo tudi druge, skrite, prikrite, parazitske: Ko se ena prikaže druga izgine. Ena v drugi. Poraz razuma.

trenutki čistega užitka: tukaj, tam in vsepovsod. Lažem, kradem, drek jem, v šolo hodim nič ne vem. Usta polna dreka. Hraniti se je treba. Za vedno mlad. Volvo je Volvo.

Tekst ob drugi razstavi Veš slikar svoj dolg II, 1987/88.

Read More

Installation Views

Selection of Works from the Exhibition

Veš slikar svoj dolg II

Veš slikar svoj dolg II

Alen Ožbolt