Ker je bila galerija Škuc – vsaj zame – v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekakšen »neomejen« prostor, sem lahko pripravil in vanjo postavil kar koli sem želel, in ko sem prišel vanjo, sem – galerijo – zavzel vso in jo razumel kot prostor svobode, kar pomeni, da galerijski prostor zame ni bil ječa. Tam sem lahko naredil in izrazil tisto kar sem moral in želel in veliko več, kot sem lahko naredil v zunanjem svetu. Lahko rečem, da je že od te čisto prve razstave postal moj delovni prostor ves galerijski prostor. Uporabljal, »izrabljal« sem vsega, v vseh razsežnostih galerije – ne samo zidove, temveč tudi tla in strop. Ko si stopil v galerijo, si stopil v sliko, v delo. Ko si šel po prostoru, je bilo, kot bi šel gledalec skozi sliko. Slika je bila past za pogled, razstava pa je postala past za telo. Slika je bila vse naokoli gledalca in ta je ni le videl, temveč je bil tudi sam viden.
Tu ni šlo za modernistično redukcijo ali čistost; obstajala je disharmonija. To je bilo delo v mešani tehniki, z veliko vsega – slikami, reliefi, kipi, objekti in raznimi materiali (kakšnih 1000 kg peska, gline, železa, aluminija, modrega pigmenta) – postavljenega po vsej galeriji. In kot lahko vidite, je bilo tam veliko ognja; svojo prvo sliko sem sežgal tu in takrat. Bil je vonj po ognju in tudi glasba, zvoki – rekel sem ji »glasba za gledalca« – ki jo je posebej pripravil prijatelj glasbenik Mario Marolt. Hotel sem se dotakniti gledalcev, jih ganiti, jih napolniti z emocijami. In to se je – mislim – tudi zgodilo.
Verjamem, da je domišljija tudi iz besed. Na razstavi so bile tudi besede, »teksti« – nisem se bal besed, naslovov. Nasprotno! Naslovi mojih razstav in projektov so bili vedno zelo simbolični ali metaforični. Velikokrat so bila med naslovi kot označevalci in deli močna in pomenska razmerja. Danes lahko rečem, česar takrat še nisem tako natančno vedel, da si lahko beseda prisvoji umetniško delo in mu da poseben simbolični pomen, ki se potem ravna po besedi, kar je seveda določena omejitev. Torej je tu paradoks: ko razširiš izjavo z besedo, jo na nek način hkrati zamejiš, usmeriš.
Moje takratne besede so danes zelo težko razumljive, če ne že popolnoma nerazumljive v novih, sodobnih bralnih kodih. Danes govorimo zelo različen jezik.
