Retrospektivna razstava z naslovom Introspektiva: V.S.S.D. (Veš slikar svoj dolg) ± Alen Ožbolt predstavlja opus tandema V.S.S.D. in samostojni opus Alena Ožbolta. Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) je bilo ime umetniškega dvojca, ki je deloval v anonimnosti in se je predstavljal z enigmatičnim imenom Veš slikar svoj dolg, sestavljala pa sta ga Alen Ožbolt in Janez Jordan. V.S.S.D. je deloval kot umetniški subjekt med letoma 1985 in 1995 in ustvaril relativno obsežen, predvsem pa za tisti čas radikalno izviren avtorski opus. Vrhunec njunega ustvarjanja je v kariernem smislu predstavljala predstavitev na Beneškem bienalu (najprej l. 1993 v okviru sekcije Aperto in l. 1995 s samostojno razstavo v slovenskem paviljonu – beneški cerkvi Ateneo San Basso s projektom Slika slike II), ki pa je hkrati pomenila tudi zadnje skupno delo V.S.S.D., saj je v istem letu sledil njun razhod.
Po l. 1995 je Janez Jordan prenehal z delovanjem znotraj umetniškega polja, kasneje je bil soustanovitelj Društva za umetnost življenja Odisea in stalni kreativni sodelavec Magičnega gledališča Serpentes.
Alen Ožbolt pa je nadaljeval samostojno umetniško pot, v kateri je po prvotnem travmatičnem odvračanju od preteklega dela V.S.S.D. in zanikanju idej in konceptov, pa tudi estetike značilne za V.S.S.D., prešel v tvorni dialog z lastno umetniško preteklostjo, ki je poleg ostalih notranjih in zunanjih impulzov in motivacij porodila niz subtilnih in kompleksnih umetniških del, ki tvorijo enega od bolj izvirnih avtorskih opusov pri nas. Alen Ožbolt je profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer živi in dela.
Razstava je zasnovana tridelno, vendar kot zaokrožena celota, v desnem krilu Moderne galerije. Prvi del je informacijski in dokumentaren, dve dvorani sta namenjeni produkciji V.S.S.D. in dve produkciji Alena Ožbolta.
Prva razstavna dvorana je namenjena informiranju gledalca: gre za postavitev, v kateri je z dokumentarnim materialom celovito predstavljena produkcija V.S.S.D. in Alena Ožbolta v obliki časovnice in reprodukcij posameznih, prostorsko in časovno določenih projektov. Vstopna točka na razstavo ponuja koncizno informacijo o delu obeh avtorjev (V.S.S.D. in Alena Ožbolta), ki se ji je tu mogoče posvetiti tudi z branjem izbranih tekstov, saj je umetniško ustvarjanje pri V.S.S.D. in A.O. zelo značilno zaznamovano tudi z besedo kot pomembnim materialom ustvarjanja. Temeljna nova forma in medij umetnosti, ki sta jo umetnika zasnovala znotraj skupnega delovanja v okviru V.S.S.D. (in zanjo tudi skovala poimenovanje) in jo je Alen Ožbolt naprej razvijal v kompleksnih samostojnih realizacijah, je t.i. prostorska slika. To je forma oz. medij, ki zajame celoten (galerijski ali drugi) prostor in vključuje hibridne oblike klasičnih medijev, med katerimi se začnejo meje brisati in prekrivati (slika, kip, slika-kip, objekt, različne snovi in materiali, ogenj, glasba…). Takšna nova oblika, ki jo je V.S.S.D. predstavil že na svoji prvi razstavi Veš slikar svoj dolg v Škucu l. 1986, je v svojem času predstavljala zgodnji fenomen prostorsko zasnovanega umetniškega dela pri nas, njen dolgoročni in odločilen pomen pa je tudi v tem, da z novo koncepcijo umetniškega dela in dejanja terja novo razumevanje in pojmovanje prostora umetnosti v ožjem in širšem, kontekstualnem pomenu (takšno razširitev polja prostorske slike predstavljajo dela Alena Ožbolta, ki se jim ta posveča tudi v spremljajočih avtorskih tekstih k svojim delom oz. postavitvam).
Večino ključnih projektov V.S.S.D. in Alena Ožbolta predstavljajo dela, ki so bila prostorsko in časovno določena in omejena, torej so nastajala in obstajala le kratek čas trajanja razstave v določenem prostoru, ki si ga je V.S.S.D. ali Alen Ožbolt za posamezen projekt povsem podredil in ga takorekoč na novo vzpostavil kot celostno umetnino oz. totalni ambient. Ti projekti danes obstajajo zgolj v spominu in o njih priča dokumentarni fotografski material, ki bo, skupaj z izbranimi izvirnimi umetniškimi deli, predstavljen v prvi dvorani.
Del razstave (v dveh dvoranah), ki predstavlja produkcijo V.S.S.D., ni zasnovan kronološko ali motivno-tematsko, temveč sledi temeljnemu načelu, ki je zaznamovalo tudi delo V.S.S.D.-ja: prihodnosti ni, vse je že narejeno, vse je v gibanju, oblike /materiali/ ideje so v prepletanju, ki ga ne obvladuje nobena hierarhija forme ali tiranija linearnega časa, še manj pa enoznačnega pomena ali dokončne interpretacije. V glavni dvorani bo na novo zasnovana 'zmešana kompozicija', postavitev »prostorske slike«, ki jo je treba kot celostno obravnavo prostora v skladu s prakso V.S.S.D.-ja razumeti kot novo umetniško delo in ki predstavlja odmev nekdanjih zgodnjih V.S.S.D.-jevih realizacij prostorske slike z nasičenostjo objektov, slik in kipov, materialov, fragmentov. Nova kompozicija »prostorske slike« v osrednji dvorani razstave bo sestavljena iz ohranjenih del V.S.S.D.-ja iz let 1985 do 1995, delno pa bodo tudi poustvarjena nekdanja, danes ne(več)obstoječa prostorska dela (peščeni relief na tleh, delna nova postavitev dela Anatomija (anamorfoza) plamena, nova prostorska postavitev dela Slika slike II, Soba izgube pogleda v prvi dvorani). V atmosferi, tudi z vključevanjem kolaža avtorske glasbe Maria Marolta, izvirno ustvarjene za razstave V.S.S.D., se bo na ta način mogoče gledalcu vsaj delno približati izkušnji prvih sugestivnih in udarnih prostorskih postavitev V.S.S.D.-ja.
Tretji del razstave (v dveh dvoranah) je namenjen predstavitvi opusa Alena Ožbolta. Ker gre v tej umetniški produkciji še bolj izrazito za in-situ zaključena, v času zamejena umetniška dela, ki s svojo realizacijo predstavljajo unikaten in neponovljiv dogodek in perceptivno izkušnjo, bodo ti projekti Alena Ožbolta predstavljeni bodisi z dokumentarnimi fotografijami ali s fragmentarnimi, okrnjenimi prostorskimi postavitvami na razstavi (delo Mesečnik, Sejalec in (Po)noči). Na razstavi so predstavljena tudi izbrana dela iz obsežnih serij slikarskih in kiparskih del (Prej in potem (tekoče slike in dihajoča postavitev), Od blizu, od daleč, Umetnost po pošti, Življenje oblik, »Entartete kunst« idr.), ki jih je Alen Ožbolt ustvarjal v zadnjih dobrih dveh desetletjih samostojnega dela in jih predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v domačem in tujem prostoru.
Razstava vključuje več sto umetniških del v različnih medijih, ki smo si jih izposodili iz javnih (Državni zbor, zbirka nekdanje Factor banke – DUTB, RIKO, d.o.o., Nova Ljubljanjska banka, Umetnostna galerija Maribor, Franjevačka galerija, Široki Brijeg (BiH)), zasebnih zbirk v Sloveniji in tujini. in v največji meri iz umetnikovega depoja.
Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, k njeni realizaciji pa so prispevali tudi Bojan Salaj, Mario Marolt, 507 d.o.o., JUB, ki jim gre posebna zahvala.
