Alen Ožbolt: Ceci n'est pas une photographie. Spaces of Photography / On, Above, Below, Over Photography
Prostori fotografije / na, nad, pod, čez… fotografijo
Besede, besedilo za, pod, nad, ob fotografiji.
Kaj je fotografija danes?
Ali je fotoaparat oko?
Ali je fotografija pogled?
Ali je fotoaparat zrcalo?
Si kjer si, pa vendar si nekoliko tudi drugje. Tudi si na fotografiji. Fotografija je narejena iz ljudi, iz podob fotografij pa je tudi človek. Iz vedno več fotografij je, pa čeprav so te vedno bolj enake, vedno bolj podobne, že skoraj popolnoma enake, enako enake, torej idiotske. Danes so večinoma fotografije debilne, debilne fotografije, ne nujno vedno fotografije debilov.
Stari so rekli: je, kar je; to kar vidiš, je to, kar vidiš!
Danes velja obratno: kar vidiš, ni to kar vidiš.
V svetu vsevidnega (»absolutno vidnega«) za vse oči, za vsak par oči fotografija.
Ne gledamo samo zdaj. Gledamo prej, gledamo zdaj in gledamo še potem.
Kam gledamo? Ali gledamo ven ali gledamo not?
Kaj vidimo in kaj gledamo? Kaj zares vidimo in kaj zares gledamo?
Živimo v svojih glavah, ali res vidimo - gledamo s svojimi očmi?
Pravzaprav pa nimamo zares odrtih oči. Naše oči so usmerjene in sanjajo.
Kaj sanjajo? Medijske slike, medijske fotografije. Svet. Družba. Ljudje. Sanjamo.
Danes »nismo mi tisti, ki smo si prilastili podobe, ampak so si one prilastile nas«. Živimo v kulturi prenasičeni s podobami (v največji meri so digitalizirane), živimo v poplavi medijskih podob. Podoba je postala vseprisotna. »Naša doba je doba podobe, naša doba je torej ikonična« kot govorijo Boehm, Belting in ostali teoretiki...
Na eni strani imamo izjemno moč, pa hkrati nemoč današnje fotografije. Fotografijo naj bi imeli tudi za to, da vidimo, da bi bolje videli in razumeli in seveda tudi, da bi spoznali, vedeli. Da bi videli širše, več, dalje, globje. Danes pa imamo neskončno število, kvantiteto fotografiranja. To imenujem »epidemija fotografiranja«, bolezen z imenom fotografiranje.
Kaj fotografija danes lahko naredi, kaj lahko še spremeni? Vsaka umetnina je dogodek, nekaj naredi, nekaj spremeni, nekaj pokaže, nekaj premakne. Kaj pa dandanes dela, naredi fotografija v svoji neskončni množičnosti, v neskončnem številu? Ali pravzaprav ne izginja, ali je ni z vsakim klikom, z vsako fotografijo manj!? Ali morda ni že izginila? Morda fotografije sploh več ni? Fotografija je mrtva, naj živi fotografija!
“Early photographs were static, long exposures so painting at that time immediately became about movement – Futurism. About multiple viewpoints – Cubism. The old imagery was sucked out – and you got Malevitch.” Robert Motherwell.
Ali je fotografija še vedno dokument? v mnogih starih primerih, v preteklosti, danes pa je produkcija nove ali vzporedne realnosti… danes fotografija kot konstrukcija realnosti, ne njen odsev.
Fotografija je vedno bila izjemno zanimiv kulturni fenomen: vse subjekte, predmete, objekte… reducira na pravokotnik ali kvadrat. In vse pomanjša, uravnava oz. uravna, naredi enake velikosti: pomanjša, stisne dol, uokviri, naredi enake, vse enako. Čevelj je na fotografiji enako velik kot človek, človek je velik kot hiša, hiša je velika kot gora, mesto je veliko kot skodelica itd…
Domnevamo, da je umetnikov in torej lahko tudi slikarski pogled na fotografijo – ki ni nujno skozi objektiv fotoaparata - vedno specifično upodobljenje, specifična vizualizacija in transformacija fotografije v nekaj pred, na, pod, za, čez fotografijo, kar je nekaj več ali pač nekaj drugega, lahko je manj kot fotografija in lahko je nekaj kar tudi ni nujno več fotografija, pa tudi več od nje ne. To so, ali želijo biti, imaginacije iz, na, nad, ob, pod fotografije.
Pri mojih 'fotografskih' delih gre za (postopke, dejanja, poteze, gibanja, lise, polivanja, reze, madeže…) transformacije na fotografiji. Dobesedno odprta fotografija, in figurativno: naj bi šlo za odprto telo fotografije (saj fotografija ima lahko neskončno število nosilcev, teles). In hkrati niso fotografije le zunaj nas, saj je naša glava polna glava – polni so potem tudi možgani - fotografij.
Na, nad, pod, čez fotografijo… je nanašanje, spodnašanje, recikliranje, citiranje, uporaba starega, foto arhivov, dokumentov, citatov, iztrganih elementov iz fotografij, natisnjenih fotografij…. in konstruiranje, rezanje in lepljenje, vdor in eskalacija barve… vse to na foto podlagi, na fotografiji. Fotografija je tu lahko tudi natisnjena na slikarskem platnu in tudi napeta na slikarskem podokviru.
Transformacija na fotografskem 'celuloidu' , tu je vedno nek madež ali senca, prekritje, nanos, rez ali lom na fotografiji, se pravi vdor nečesa zunanjega, tujega, lahko govorimo o napadu tuje sile, slike, risbe, slikarskih in risarskih postopkov, risala, čopiča, noža, škarij, barve, pigmenta, laka… In hkrati je to – madež, senca, rez, aplikacija, … - neka 'kvantitativna' nadgradnja (pa čeprav je lahko podrtje, dekonstrukcija ali destrukcija fotografske podobe) fotografske originalnosti, njene avtonomije, njene biografije, njene avtentičnosti. Se pravi da imamo tu eskalacijo, napad zunanjega, tujega. Na razstavi pa imamo pogled na spremembe, torej transformacije in te spremembe so lahko tudi poškodbe, luknje, rane, torej bolečine fotografije.
V vseh teh primerih je fotografija na koncu tega – torej tudi bolečega - procesa – risarskih ali slikarskih procesov in postopkov snovne ali tekoče (slikarske snovi in tekočine) 'naracije' – spremenjena; fotografija se spremeni, pa ne s pomočjo - analogne ali digitalne – kamere ali računalnika, prestane snovno presnovo, transformacijo, materialno preobrazbo, ugasnitev in potujitev. Potujčitev rečemo mali narodi, Slovenci specifično govorimo ponemčitev.
Razstavo pa vidim kot prikaz tega procesa, ki v polje fotografije vpelje potujitveni efekt (drugače tudi znan kot »Duchampov efekt«), s katerim se preko demistifikacije ali kritike ustaljenih, dogmatskih definicij, konceptov, form, vsebin in vrednot fotografije, sprašuje o samem bistvu fotografije, torej o tem, kaj fotografija sploh je in kaj jo pravzaprav določa. In sicer na takšen način, da sam proces razgradnje fotografije fotografijo artikulira v neko tujost in drugost fotografije. Pojem umetniška fotografija se tako iz nečesa trdega, dogmatskega na razstavi prezrcali ali natančneje preslika ali naslika v nekaj drugega, materialno in idejno drugega, ta pa se kot ideja seveda kaže predvsem v vidnem, v vizualnem polju, torej v tem, da so vsi idejni elementi, ki to fotografijo tu vzpostavljajo, vedno tudi vidni, materializirani in ne zgolj konceptualni.
Tu se torej vzpostavi dogodek, morda celo doživetje, preko katere/ga se pojem fotografije definira in afirmira na osnovi konceptualnega, ideje, ki se nujno vizualizira, vizualizacija pa je posledica dolgotrajnega ne le miselnega, konceptualnega, torej tudi delovnega in materialnega procesa. A nikakor se ne afirmira na osnovi dogme ali ideologije ali tehnike, tehnične formalnosti, ki je za sam pojem umetnosti v resnici in na koncu koncev irelevantna, oz. je relevantna le kot preseganje, kršenje teh pravil.
Zgoraj opisani proces se vrši skozi soočanje realnosti z njeno transformacijo v virtualnost. Vsaka tradicionalna fotografija laže. Ta laž pa je seveda njena resnica. Dejstvo je, da lahko današnji proces neskončnega klikanja, selfanja, fotografiranja prepoznamo kot virtualizacijo življenja in človeka. Fotografiranje, čeprav dejansko to tu ni, me je navdahnilo k razmišljanju o tem, kaj je tisto, kar pravzaprav fotografijo določa tako v smislu prakse kot v smislu pojma in seveda še v smislu človekove percepcije.
Fotografija je mrtva, naj živi fotografija! Tako imamo tu opraviti s fotografijo, ki zgolj implicira idejo o fotografu, o fotografski opremi, o fotografskem subjektu in o fotografiranju. Skratka, govorim o fotografiji, za katero ni potreben fotoaparat in ki proizvaja fotografijo kot umetnost, ker je kot taka že vzpostavljena kot ideja, umetniški princip in predvsem ne kot fotografija po tehniki.
»To do«: Najdi, izkoplji, torej naredi fotografijo – čeprav zgolj s suhim, kratkim, zelo hipnim klikom na telefonu - in jo zapolni s svojo podobo, subjektiviziraj jo, poosebi jo. Čeprav je ta oseba enaka tisoč milijonom drugih oseb naj bo na tej eni fotografiji ena oseba, torej ti. Potem -»print«- natisni eno, njo, torej fotografijo, in hkrati jo izbriši iz spomina naprave; primi jo na papirju, poglej jo še zadnjič, prepogni in obrni to osebno fotografijo, fotografijo osebe ali sebe. Morda je vendarle unikatna, morda je vendarle ujela, zabeležila poseben osebni trenutek osebe!? Pobožaj jo še zadnjič, podrgni z nohtom in jo z eno roko zmečkaj. Potem jo s prsti obeh rok raztrgaj na zelo majhne koščke in jo – čeprav je ženskega spola - odvrzi v kanto za odpadni papir in jo takoj odnesi v smetnjak papirja. Potem doma potegni vodo v wcju in si izplakni slab (žalostno nostalgičen) okus v ustih.
