VSAKA OBLIKA IMA NEKO DEBELINO. IN ZA-KAJ JE POMEMBNO POUDARITI, DA IMA OBLIKA DEBELINO IN TRI DIMENZIJE? OBSTAJA NEKAJ ZNOTRAJ OBLIKE. NEKAJ, KAR OBLIKA SKRIVA. TISTO, KAR VIDIMO, NEKAJ TUDI SKRIVA. OBLIKA IMA NOTRANJOST ZUNANJEGA IN ZUNANJOST NOTRANJEGA. OBSTAJA TOREJ NEKI ZADAJ OBLIKE. IN TUDI SPODAJ OBLIKE. POGLED NA OBLIKO JE ZATO VEDNO DELEN IN PARCIALEN, NECEL. ZATO JE OBLIKA RESONANCA, MEDPROSTOR IN ČAS MED PRISOTNIM IN ODSOTNIM, MED ZDAJ IN POTEM, MED TELESNIM IN IMA-GINARNIM, MED SEDANJIM IN SPOMINOM.

Ob razmišljanju in pripravah na kiparski projekt, razstavo – z naslovom »Ensembles – prostorski rebusi« / Kamen na nebu ? za zunanjo postavitev se mi je, ko sem leta 2007 ob vseh dvomih vendarle sprejel povabilo, postavljalo zelo veliko vprašanj. In seveda veliko problemov, saj je »kiparska umetnost« v Sloveniji danes dobesedno brezdomna, brez kraja. Kip je brezdomec, saj zmoremo našteti le za prst ene roke javnih postavitev v Sloveniji v vseh dvajsetih letih, torej kipe na dostopnem in odprtem javnem prostoru, ki niso tradicionalna spominska obeležja ali spomeniki ali ‘uporabne forme’ z utilitarno funkcijo kot npr. mestne fontane. Najprej sem razglabljal, kako rešiti zagato in blokado do kipa, umetnosti v zunanjem prostoru mesta in enoumja, enodimenzionalnih utilitarnih, večinoma arhitekturnih ali zdizajniranih mestnih prostorov. Vendar mi je od vsega začetka šlo za odpiranje in možnosti neke nove perspektive, za obrat oz. zasuk stare perspektive. V mestnem prostoru je potrebno odpreti ne le okna in vrata, pač pa odpreti tudi zidove in narediti nove prehode. Pogled nazaj. Danes, leta 2009, se mi zdi, da se ni veliko spremenilo. Tisti, ki si ne delimo obstoječ sistem in prepričanje, smo še vedno izločeni in diskriminirani. Odzivov in kritiških refleksij v različnih medijih je bilo izjemno veliko, odziva mestnih oblasti, katerim je bilo sporočilo med drugim namenjeno, pa sploh ni bilo¹. Zato se vedno pogosteje sprašujem, ali resnično živimo v demokraciji in raznolikem policentričnem svetu različnih možnosti in kroženju različnih idej in oblik, različnih vhodov in izhodov; ali pa pravzaprav živimo v enoumju, enovladju, centralistični vladavini ene ideje, ene politike, ene ekonomije, ene oblike in ene poti.

Kiparski projekt z naslovom »Ensembles – prostorski rebusi / kamen na nebu« je bil zastavljen kritično in hkrati problemsko. Vendar ni le kritika, gre za umetniško in konceptualno refleksijo nekega stanja. »Ensembles« spodbuja vrsto refleksij o naravi prostora, javnega mestnega prostora in umetnostnega ter umetnosti namenjenega prostora, vsak izmed razstavljenih ‘eksponatov’ je kompozicija, izjava, ki naslavlja specifična vprašanja in sili v premislek v različnih smereh, nazadnje pa predvsem čisto preprosta temeljna vprašanja, kot »kaj je kip?«, »kaj je prostor?«, »kaj je javni prostor?«, »kakšna je funkcija umetnosti v javnem prostoru pri nas?«.

Zavedam se napetosti med »mojim in našim«, med individualnim, posameznim in kolektivnim, med privatnim in javnim v socialnih, družbenih in prostorskih razmerjih. Prostor in dom sta ločena, nista sinonima. Že ko vidimo ali rečemo »okolje«, okolica, naredimo delitev, razliko med nami in prostorom, med nami in mestom.

Kip zunaj, kip za zunaj, to je prva in ključna gesta, poteza, kip je tu v resnici zunaj. Zunaj zanesljivega zavetja doma ali galerije ali muzeja. Ne naselitev umetniškega dela znotraj, ampak začasna postavitev, intervencija zunaj. V tem primeru trava, zelen travnik v mestu. Tradicionalno se v Sloveniji izhaja iz – zasesti ? naselitve posesti, torej posedovanja, prilastitve in naselitve zemljišča. Torej naselitev ne v galeriji, ampak naselitev na travniku, brez strehe, lupine, zidov. Seveda vemo, da noben prostor ni nevtralen in nepristranski, ampak je definiran, določen funkcionalno, vsebinsko, družbeno, socialno in ekonomsko. In v radikalnem pomenu noben prostor ni prazen, niti čist, niti nedolžen, vsak nosi neko vsebino, neko vrednost, neki pomen, ali npr. pomeni prisotnost ali pa odsotnost nečesa. Živimo v specifičnem prostoru in v specifičnem času. Na tem kraju in v našem mestu je sodoben kip madež ali še natančneje, je luknja, saj je odsoten, ga ni. Proces gledanja pa bi na koncu moral priti tudi do prepoznavanja, razumevanja in poimenovanja tega, kar vidimo.

Če se vprašam, »kaj je kip?« in »kaj je kiparstvo?«, danes to sploh ni več samoumevno in razlaga ni ena in tudi ne lokalna. Vsekakor odgovora ne najdem v Ljubljani. Ljubljano doživljam opustelo in kot nekropolo, tam kjer je sodoben kip v javnem odsoten. Prostor mesta zato razumem kot odrivanje, izključevanje. V socializmu smo živeli potlačitev, danes imamo kapitalistično izključitev. Prostor se nenehno konstituira (preoblikuje, generira, organizira, kontrolira, privatizira); prostor, ki pa vanj tudi nimamo dostopa, vstopa ali zgolj pod posebnimi pogoji. Če hodimo ali raziskujemo različne prostorske konstelacije in stanja med subjektom in mestom, med dominantnim uradnim, urbanističnim, mestnim urejanjem mesta in subjektivno percepcijo, subjektivnim fizičnim doživetjem mesta, se prej ali slej srečamo z zaporo. Prostor ali mesto torej ni le tisto, kjer smo, kar vidimo ali tam, kjer hodimo, je tudi tam, kjer nismo, kjer ne vidimo in ne hodimo, mesto je torej tudi nevidno, kjer npr. ni do/pri/stopa, kjer je pregrada in tudi fizična zapora. Mesto ni vedno dostopno in odprto in ne vedno naseljeno, je tudi prazno, nenaseljeno, ni le zgrajeno, je tudi zrušeno. Arhitektura, arhitekturna lupina se prav tako organizira okoli neke praznine. Je neka meja, ločitev, sodobno mesto pa generira mejo, veliko nedostopne ali zagrajene površine. Vendar tudi mestna politika in oblast ni transparentna, mestni uradniki niso vselej odprti in dostopni in mestni interesi in lobiji so skriti. Kot da nam sporočajo: »Mesto ni tvoje, ni vaše, mesto je naše«.

Prostor mesta naj bi bil tudi praznina, prostost, ki si jo delimo, naj bi bil prostor, ki je na razpolago ljudem, da se srečujejo in da se srečuje naravno in umetno, človek in umetnost. Prostorski kontekst je 50 % kipa, je bil credo modernista. Modernist se je vedno gibal k novemu, k novim formam, k novim paradigmam, iskal, razkrivati nove terene. Seveda je to tudi zahteva trga, zahteva po novem. Umetnost nikoli ni fizično niti simbolično ločena od sveta, od zunanjega, v tem primeru mestnega prostora. Prostor ni in tudi ne more biti ločen, izločen od umetniškega dela. Še toliko manj zdaj, saj se bolj kot kdajkoli prej prav danes spet sprašujemo o prostoru skulpture.

Kip kot delo in dejanje. Mi – ne le jaz, ampak tudi različni sodelavci pri »Ensembles« – smo ustvarili različne izjave skozi prostorske odnose znotraj polimorfne in policentrične kiparske instalacije in tudi do zunanjih prostorskih dejavnikov in seveda do obiskovalca. Zunanja prostorska postavitev je bila razsrediščena, neenotna, sestavljena iz sedemnajstih zelo različnih kompozicij. Travnik, torej prostor pred Gruberjevo palačo sem razumel kot »travnik za kiparstvo«. In tudi kot neke vrste »travnik za demokracijo«. Kot odprt, raziskovalni prostor za kiparstvo in tudi kot prostor izjave, dialoga, komunikacije in konfrontacije, izmenjave. To tudi pomeni, da ni šlo za mojo aroganco do konteksta, do okolja ali do obiskovalca.

Na jumbo plakatu, ki je bil ena od uporabljenih oblik – dvajset kosov jih je bilo po mestu – je pisalo:

»Kip – kiparstvo kot umetniški medij je lociran med negibnostjo in gibanjem. Kip je ustavljen čas, ujet čas. Kip je produkcija razmerij do sveta. Kip je poseben predmet med človekom in svetom. Kip je relacijski predmet med stvarmi in predmeti. Forma je razlika. Kiparska forma je orodje in orožje komunikacije.«

Kip/kiparstvo razumem široko in raznovrstno. Brez idejnih določitev ali zapor, brez omejitev v formi in materialu. Radikalno rečeno, kip je vse, kar umetnik ali kipar imenuje ali določi za kip. In kiparski material je vse, kar rabimo/uporabimo za kip ali kombinacija raznovrstnih materialov in različnih tehnik in tehnologij. Način formiranja, oblikovanja, pozicija ali status kipa je bil torej odprt, popolnoma odprt in nisem hotel omejiti njegove materialne in vizualne prisotnosti, pomena ali smotrnosti.

Seveda imam mnoge izkušnje in zato se zavedam določujoče in pri nas mnogokrat odločilne vloge temeljev, torej resnično omejene produkcije ? »zemlje« ali »kosti« ? kipa, določujoče vloge ekonomije pri tem, torej siromašne subvencije umetniški produkciji in še posebej kiparstvu. Kdo pri nas sploh sponzorira/podpira kip?

Naši viri so danes – ob in kljub vsem različnim (tehničnim, tehnološkim, materialnim, ekonomskim, prostorskim … ) omejitvam – zelo različni, zelo razpršeni in bogati. Trudil sem se, da bi bili raznovrstni pristopi in tudi delovni postopki:

brez vsebinskih omejitev (zanimajo me različne vsebine: nizke in visoke, globoke in plehke, večplastne in enoplastne),

brez vrednostnih omejitev (zanimajo me različne vrednosti: resnične in namišljene, materialne in virtualne, visoke in nizke, bogate in revne), brez estetskih omejitev (zanima me estetsko in neestetsko, lepo in grdo, sublimno in telesno, sijajno in iznakaženo, umetnost kot ideja in tudi umetnost kot akcija),

brez omejitev v funkciji (koristno in nefunkcionalno, delujoče in nedelujoče), brez tradicionalnih določitev (staro in novo, naravno in nenaravno, domače in tuje, pristno ali izumetničeno), brez tehničnih omejitev, kaj je kiparsko orodje (raznovrstne tehnike, npr. ročno modeliranje, ulivanje, kalupiranje, ekspandiranje, varjenje, skeniranje in cnc rezanje, klesanje in poliranje, fotografiranje, toplo rezanje v stirodur, kitanje in avtoličanje), brez materialnih omejitev, kaj je to kiparski material (trava, zemlja, kamen, narava – drevo, in city light kot neke vrste readymade, polivretan, asfalt, beton in porobeton, železo, aluminij, print na cerado, epoksi smola, rezanje v stirodur in stiropor), brez medijskih določil (torej tradicionalni kip, objekt in relief in fotografija in tekst in predmet, readymade).

V okviru razmišljanj ob kiparskem projektu za zunanji prostor, zunanjo odprto postavitev se zastavlja zelo veliko vprašanj.

Kip je telo in kip je vertikala, vendar je prav tako horizontala, pot. Kip je predmet, kip je lahko najdeni predmet, readymade. Kip je prostorska postavitev, medijska instalacija, mreža, kip je definicija v prostoru, kip je fizičen in materialen, vendar je kip lahko tudi proces, ki prikazuje problem trajanja, časa, stabilnosti in minevanja. Kip je tudi tekst in kip torej ni več nujno fizičen, predmeten.

Kaj je kip in kaj je kiparstvo? Danes ni nič samoumevno in odgovor ni eden in ne domač. Vsekakor odgovor ni ljubljanski. Kip/kiparstvo razumem skozi razširjen pojem, brez idejnih omejitev ali omejitev v oblikovanju in materialu. Radikalno rečeno, kip je vse, kar umetnik ali kipar imenuje ali tudi določi za kip. In kiparski material je vse, kar uporabimo za kip (vse snovi in materiali: kovina, kamen, glina, les, papir, karton, plastika, tekst, fotografija, video, industrijski ali naravni materiali, odpadki in readymade predmeti … ali kombinacija raznovrstnih materialov in različnih tehnik in tehnologij).

Kip – kiparstvo kot umetniški medij je lociran med negibnostjo in gibanjem. Kip je lahko ustavljen čas, ujet čas. Vendar kip je tudi produkcija razmerij do sveta. Kip je poseben predmet med človekom in svetom. Kip je lahko tudi relacijski predmet med stvarmi in predmeti. Forma je razlika. Kiparska forma je orodje in orožje komunikacije.

Tudi ljubitelji moderne, konkretne in materialne – seveda tu sploh ne mislim tradicionalne ? skulpture ne morejo mimo dejstva, da se je v zadnjih dveh desetletjih zgodil premik od objekta k intervenciji. In še več: zadeve so danes postale konceptualno in materialno tako vmesne, hibridne in subtilne, da smo prišli že do točke, ko je postala skulptura nematerialna in komaj vidna.

Ne le da potrebujemo zemljevid, da jo lahko najdemo, danes mnogokrat potrebujemo tudi podpis, poimenovanje, da jo lahko sploh prepoznamo in vidimo.

Koliko je umetniška oz. kiparska forma danes sploh lahko še abstraktna ali avtonomna? Ali je lahko objektivna, realistična? Ali je umetniško delo – kip samo stvar med drugimi stvarmi, in ali se je umetnost popolnoma stopila z življenjem samim. In ali je zahtevati njeno/njegovo avtonomijo danes pravzaprav paradoks? Umetniška oblika je dialog in interakcija. Čeprav avtorska in subjektivna je medij, ki prehaja med različnimi disciplinami in znanji, med racionalnim, fizičnim in senzualnim.

Viri so danes – ob in kljub vsem različnim omejitvam – zelo različni, razpršeni in bogati.

Sodobna »postkonceptualna umetnost« je vse bolj prečena z življenjem in zavezana konkretnim življenjskim izkušnjam. Umetnost je v nekaterih oblikah celo prevzela obliko samega življenja, vendar tako, da je mnogokrat zaobšla in potlačila dejstvo, da je življenje samo postala umetna forma, konstrukcija. »Realizem« je iluzija, prevara, živimo medijski svet in svet spektakla. Vse bolj pa tudi prepoznavamo prostorske, časovne in ekonomske omejitve v aktualnem življenju. Danes vidimo in vse bolj tudi občutimo, kako hitro se ‘uniformira’, združuje, poenostavlja in homogenizira svet. Specifike in razlike izginejo zelo hitro. Blagovna menjava pa je bogata in širokopasovna, hitra, vendar je tudi enostranska. Bogastvo in nasičenost informacij sta ogromna. Kako naj v to polnost, nasičenost in zasedenost umestim/o še kip fizično in ne le idejno, virtualno?

V našem okolju, v sodobnem svetu vseeno najdemo zanimive relacije in/ali podobne odnose kot v sodobnem kipu ali sodobnem umetniškem delu:

Zakoni gravitacije, premagovanje gravitacije in teža.

Načrtovanje, konstrukcija, material, ekonomija in izvedba.

Lahko/težko.

Prazno/polno.

Ploskovitost/volumen.

Vertikalno/horizontalno.

Center/periferija.

Preprosto/kompleksno.

Enotno/sestavljeno.

Kontinuiteta/diskontinuiteta.

Ravnotežje/neravnotežje.

Stabilno/nestabilno.

Konfliktno/usklajeno.

Mirovanje/spreminjanje, gibanje.

Temporalnost/permanentnost.

Mesto. Prostorski kontekst je 50 % kipa, je bilo prepričanje modernista. Prostor ni in ne more biti ločen, izločen od umetniškega dela. Še toliko manj zdaj. Bolj kot kdajkoli prej se danes sprašujemo o tradicionalnih postopkih in pristopih k skulpturi. Ne le klesanje, modeliranje, sestavljanje ali komponiranje kipa iz raznorodnih elementov, celo kip, konstituiran ‘le’ iz najdenih predmetov, je že klasika.

Kiparski projekt z delovnim naslovom »Ensembles – prostorski rebusi / kamen na nebu« je zastavljen kritično in problemsko in brez vsebinskih, vrednostnih, estetskih, utilitarnih ali tradicionalnih omejitev in seveda tudi tehničnih, materialnih ali medijskih določil kaj je to kiparski material ali kiparsko orodje. Način formiranja, oblikovanja, pozicija ali status kipa so odprti in ne omejujem njegove materialne in vizualne pojavnosti, smiselnosti ali vrednosti. Seveda pa se ob tem zavedam določujoče in mnogokrat odločilne vloge baze, temeljev, torej resnično omejene in siromašne podpore umetniški produkciji. Kdo podpira kip? Podstavek ali konstrukcija? Železo ali ekonomija? Besede ali denar?

Zavedam se napetosti med individualnim in kolektivnim, med privatnim in javnim v današnjih družbenih in prostorskih razmerjih. Skušam reflektirati različne konstelacije med pogledom, percepcijo in refleksijo, doživetjem.

Zunanja prostorska postavitev »Ensembles ….« razume travnik, prostor pred Gruberjevo palačo kot odprt, raziskovalni prostor in tudi kot prostor dialoga, komunikacije in izmenjave, kot mestni socialni prostor. Ustvarili smo različne prostorske odnose znotraj kiparske instalacije in do zunanjih prostorskih dejavnikov in seveda do obiskovalca.

Umetnost ni fizično in ne simbolično ločena od sveta, od zunanjega, v tem primeru mestnega prostora. »Ensembles – prostorski rebusi / kamen na nebu« je umetniški projekt, ki kiparski medij uporablja za dialog v javnem prostoru.