Ni več fiksne oblike sveta, oblika sveta se neprestano giblje in spreminja, transformira, in tudi njena ‚mera‘ ni več človek (homo mensura), saj se zdi, da je mnogo oblik ne le za človeka (nekaj, kar ga – recimo – lahko razveseljuje, ga ‚krepi‘ in mu daje ugodje), temveč tudi proti njemu (nekaj, kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli ali celo ubije). In denar je tisti ‚merski sistem‘, ki postavlja mero, vrednost vsem oblikam ali stvarem in tudi ljudem: vemo, koliko so vredni kruh, mleko in jajca, vemo, koliko je vredna slika, koliko čevlji, avto, hiša ali hiter seks in najbolj neposredno vemo, koliko je vreden (‚težak‘) bančni račun. Številke so tisto, v kar moramo verjeti, saj se pogosto tudi ‚širša družbena resničnost‘ ali ‚objektivna stvarnost‘ meri in procentualno opisuje (‚v-pisuje‘) v anketah, v slikah-grafih, diagramih, lestvicah. Stvari kot števila, družba, svet (ujeta) v številkah. Biti ali ne biti danes pomeni imeti ali ne imeti. In to kljub temu, da živimo v dvajsetem stoletju, ki je z odkritjem nezavednega napadel samo idejo cogita. (Dolar). Freud je v tem smislu ‚ubil‘ Descartesa.
Tudi likovnik (kar ni isto kot umetnik) je po likovni teoriji največkrat nekakšen kompozitor ali urejevalec, tisti, ki linije, barve, oblike ... ureja, komponira v smiselne celote, v kompozicije – compositio, pomeni sestavljanje, urejanje, razvrščanje in tudi spravo, zedinjenje in periodo, konstrukcijo. Tuhtanje je tehtanje različnih odločitev. Poznamo na primer »lepoto so-raz-merij« – skladno, usklajeno, uravnoteženo kompozicijo ali dinamično, razbito, vase sesuto kompozicijo. Govori se o »lepoti proporcev«, o »lepih razmerjih«, »skladnem ritmu in intervalih«, celo o »muzikaličnih/numeričnih razmerjih«. »Likovne strukture« v teh razmerjih so ‚prijetne‘ za oko; tudi rez, izražen v zlatu, je v preteklosti več veljal kot navaden rez.
K stvari. Merjenje in čas, časovnost. Tudi ura človeku in njegovemu svetu diktira. Gibljivost je v času, brez časa ni gibanja. Material je na udaru (dejavnikov) časa. V pomenih: čas kot nenehno trajanje, ponavljanje, minevanje, spreminjanje in čas kot aktualen trenutek, tisti tukaj in zdaj. Postavitev je prostorski za-pis, ki je minljiv in bežen poskus, ker je uresničen v pesku, v materialu, ki je eden najbolj časovnih materialov (če ga opazujemo s stališča gibanja, spreminjanja). Pesek je skoraj že ne-material(en). Nujnost in prisotnost naravnega zakona so gravitacija, teža in težnost, sesedanje, minevanje. Človeška želja je, da bi prostor osvojil in čas premagal. Moja središčna želja je, da bi čas/prostor sploščil v Eno, v časprostor.
Tu. Postavitev je v okviru galerijske sobe. Jezik v mehki obliki, skoraj nematerialen, vendar ‚trdno, natančno‘ razporejen. Nefiksirano sporočilo v pesku, zunaj trdne, ostre ali trajne oblike. Pesek tokrat brez pisave. Pesek in ‚teža‘ njegove oblike in ne iz peska neka druga, sposojena oblika. Kaj je pripadajoče in kaj je tuje. Kaj so tla, ali so le osnova, in zakaj so potrebna trdna tla (pod nogami) za mehko obliko. Tla: prostorske, širše oblike v prostoru, v površini. Stena: teža in višina peska, ki nima vertikale. Tisto, kar se gradi v višino, je iz horizontalnih elementov (na primer opeke), horizontalni prostori, zloženi ‚predali‘.
