(O) Duši (94 -84)

V.S.S.D.: (O) Duši (94 -84)

V.S.S.D.

(O) Duši (94 -84)

10. maj 1994 – 28. maj 1994

Galerija Equrna, Ljubljana

Najprej si vstopil v prostor z naslovom Knjižnica (čitalnica). 16 miz, na katerih je bilo razstavljenih 42 knjig z originalnimi risbami.

Tu moram povedati nekaj o velikosti. Za to razstavo sem začel delati, ko se je začela vojna v Sloveniji. Mesto je bilo zapuščeno. Ljudje zaprti znotraj hiš ob novicah na radiu in televiziji. Nekaj časa nisem mogel od doma, tam pa sem lahko delal le v zelo omejenem prostoru, v zelo omejeni velikosti. Na velikosti mize.

Prostorska slika (O) duši 1994–1984. Mogoče je zanimivo, da sem se pri tej razstavi vrnil v leta okoli 1984 in prinesel »spominske podobe« od takrat v sedanjost, v leto 1994. Bilo je veliko majhnih slik (precej več kot sto), ki so bile urejene okoli štirih velikih slik, in z zelenimi reliefi vmes (imenovanimi Medprostori). Slike so večinoma kazale telo ali telesa, meso telesa in rano telesa, medtem ko je bil ves projekt posvečen duši, mogoče o telesu z dušo ali o duši in njenem telesu.

Izjava iz l. 2007, zapisana ob pripravi posthumne razstave V.S.S.D. – 20 let pred tem.

Inicialka. Ali je človeško govoriti o duši? Iz-vid: nazadnje sem končal pri močnem razširjanju čutov in vsebin. Razširjanje je lahko velika praznina ali vizualna eksplozija. Ali je razširjanje lahko tudi eksplozija tehnologije? Tista zvezda z vročim obrazom je Zvezda, od katere smo resnično odvisni. Mnoga sporočila za javno. Ustna votlina: če ostaneš brez jezika v tebi nič več ne eksistira? Recimo dnevnik. Pisati dan na dan, pisati o vsem, popisati vse... to ni izpopolnjeni jezik, je izpolnjeni in potem še iztrošeni jezik. Pisati samo tisto, kar je nujno, je zgolj poimenovanje; seveda pa besedotvorje ni le imenovanje ali poimenovanje, ni samo predstavljanje; niti ni le spremna beseda ali zrcaljenje in niti ni le popačenje resničnosti. Govorica je srce sveta in še njegova simbolna vsevednost. Govorica je svet. Obračunati s sabo. V imenu očeta in sina je ritual utelešenja (vsevednosti in vsevidnosti) besede; v imenu je učenje. Učiti pomeni, da Oče je, da Zakon je, učenje pomeni celo, da je Učitelj. Vendar kdo so učitelji in kdo, predvsem kje so učenci? Ali učenje govori jezik modrosti? Učitelji seveda niso tisti, ki to mislijo da so in učenci prav tako niso tisti, ki to mislijo, da so. Če nimam učitelja in sem sam brez učencev, ali to potem pomeni, da (simbolično) ne obstajam? Ukaz je: biti podoben. Razkril sem, da v mojem delu ni evolucije in ni se mi treba vračati na začetek; razkril sem tudi da v mojem delu ni podobnosti, torej mi ni treba dokazovati očetovstva ali iskati imena očeta. Nič se ne bo vrnilo in nič ne bo prišlo, ker je vse že tu. Če napredka v bistvu ni, si ni potrebno razbijati glavo ali mučiti svoje možgane. Pozicija lobanje. (Še) vedno fetišiziram delo rok in sposobnost očesa in vidim, da rokodelstvo nikakor ni v nasprotju z »velikimi koncepti in velikimi temami«. Stvari. Nasprotno: ravno z negovanjem zmogljivosti roke ali z obvladovanjem očesa lahko dosežeš hkrati najnižje in najvišje. U-vid. »Živalsko ekspresijo« in »hladni intelektualizem« postavljam skupaj na isto raven in se tako ne izognem ne enemu ne drugemu. Ko ti dve opoziciji soočim na isti ravnini, to ne pomeni, da relativiziram njuno opozicijo ali prekinem njuno razmerje, nasprotovanje... Nova relacija je radikalen in zaostren odnos. Soočenje. »Živalska ekspresija« namreč ni v primerjavi z »hladnim intelektualizmom« psihično regresivna. Eden do drugega: živalska fiziologija in človeška psihologija sta si blizu. Instinktivno in patološko. Eden na drugega: če človek pridobi živalski glas, če najde govorico živali, če iz človeka naredi žival to ni enostavna posledica pristnega ali primitivnega, je prej znak človeške dvoličnosti. Živali, ki so ljudje, so – po prepričanju – smešne. Psihologija mehanike. Vitalne funkcije in enoten obrambni sistem skupaj tvorita trdno zvezo, življenjske sile in njihovo zdravje je naša instinktivna in primarna ekonomija. Ljubezen do življenja. Zdravje bitja je zato očitna reprezentacija samo-ljubezni. Vendar ljubezen ni le pesem, ljubezen tudi ubija. Presnavljanje in odpadki, izumiranje... je to brez vsakih vrednot? Raztelešenje. Kultura obdelovanja. Nad kulturo je položena sekira: vso to žalovanje za izgubo (zemlje). Izguba zemlje je metafora izgube plodnosti in je tudi metafora izgube življenja. Imajo velika usta: Velika preteklost, Velika prihodnost, Velika sedanjost. Geografija. Danes je čas velikih meritev, ki ne prinašajo miru. Dan za dnem, dan za dnem se išče lokacija. Izdelovalci zemljevidov imajo za opazovanje in merjenje dan, saj je načrt vizualni (očividni) medij. Je osvobojena poteza ali slepo prilaščanje? Okvir je v naprej določen in zaprt. Perspektiva je krvava. Zemljevid zgleda lepo, drugače in jasneje od zemlje; zemljevid je pregleden, na njem vidiš hitro, jasno, čisto. Sicer pa smo si ljudje vedno želeli vedeti kje smo ali celo kam gremo. Po načrtu: vsak dan, vedno smo tukaj. Kardiogram. Narisal sem načrt duše: Hiperrealizem duše.

Tekst na vabilu za razstavo (O) duši, 1994.

Nadaljuj branje

Pogledi na razstavo

Izbor del z razstave

(O) Duši (94 -84)

(O) Duši (94 -84)

Alen Ožbolt