Od blizu, od daleč

Alen Ožbolt: Od blizu, od daleč

Alen Ožbolt

Od blizu, od daleč

1. junij 2004 – 26. junij 2004

Galerija Equrna, Ljubljana

OD BLIZU, OD DALEČ

slike iz sklopa Viharne scene 1998-2004 in reliefi Poteze glasov 1992-2002

Intro: Realizem, ki obvladuje obzorje danes, se pravzaprav na vse načine poskuša izogniti vprašanju realnosti. V mnogih povabilih k prekinitvi umetniškega eksperimentiranja, kot piše Lyotard, je navzoč poziv k redu, želja po enotnosti, identiteti, varnosti in priljudnosti. Vendar kljub temu nenehno spreminjanje, sodobni globalni kapitalizem je antizgodovinski, briše zgodovino, ko nenehno spreminja sedanjost. Ni več fiksnih, mirujočih oblik niti življenja niti sveta, oblike se neprestano spreminjajo, transformirajo, gibljejo. ‚Mera sveta‘ tudi ni več človek, saj je mnogo oblik ne le dobrih za človeka (nekaj kar mu lajša življenje, ga lahko razveseljuje, krepi in mu daje ugodje), temveč je tudi proti njemu (nekaj kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli, pohabi ali celo ubije).

VIHARNE SCENE, ki jih na razstavi OD BLIZU, OD DALEČ dopolnjujejo ‚vmesni‘ polirani reliefi Poteze glasov, je razstava-projekt v osnovnih potezah in vsebinah ciklično in dinamično povezan s preteklimi deli, lastnimi starimi podobami in jih v posebnem smislu odkriva in nadaljuje. Dela skozi minljive procese raziskujejo mesto slikarske podobe v okvirju in kontekstu in hkrati v umiku, izmiku iz prisotnega in določujočega medijskega okolja. Čopič je tu glavno orodje in orožje. Slike Viharne scene – dela uresničena med leti 97/04 – so neponovljivi dogodki, antagonistični prizori, ki so šivi prostora in časa, torej prizori brez nujno prepoznavnih, očitnih oblik, prizori, ki ne »stojijo na mestu«. Takorekoč ‚prihajajo in odhajajo‘, včeraj jih še ni bilo, danes so tu in jutri bodo že novi prizori – ((skoraj v tistem ‚banalnem‘ vsakdanjem smislu: vsak dan nov dan, novo sveže jutro in nov bombni napad)). To gibanje ima sledi v gostem krogotoku in pretoku potez, brez kontrolirane, usmerjene tendence in nadzorovane orientacije. Slike so torej dogodki, ki jih pred trenutkom nastanka, upodobitve ni bilo. Zato ‚slikarski prizori‘ niso uokvirjeno »tavanje na mestu« ali ‚stanje‘, torej mirovanje, temveč gibanje, ‚bojeviti‘ krogotok potez in procesov, ki se premika(jo) in ni(so) na enem mestu. Gibanje in delovanje, ‚delovno‘ okolje in okvir se od slike do slike (od podobe do podobe) premakne, spremeni. Pri tradicionalni likovni teoriji najdete npr. »lepoto so-raz-merij« - skladno, usklajeno, uravnoteženo kompozicijo, govori se o »lepoti proporcev«, o »lepih razmerjih«, »skladnem ritmu in intervalih«, celo o »muzikaličnih/numeričnih razmerjih«. ‚Likovne strukture‘ v teh razmerjih so »lepo uglašene, umirjene, uravnotežene«. Podobe od blizu in daleč ali poteze glasov, pa nasprotno imajo dinamično, antagonistično, neuravnoteženo kompozicijo, ki ji pogojno lahko rečem mrežna dinamična kompozicija, saj skuša delovati na vseh ‚koordinatah‘ slikovnega polja hkrati (torej enakovredno oblikovati spredaj in zadaj, torej tisto naprej in zadaj, levo in desno in zgoraj in spodaj, in še tisto bolj spodaj).

Tekst ob razstavi Od blizu, od daleč, 2004

Izbor del z razstave

Od blizu, od daleč

Od blizu, od daleč

Alen Ožbolt