V.S.S.D., 20 let pred tem

Alen Ožbolt: V.S.S.D., 20 let pred tem

Alen Ožbolt

V.S.S.D., 20 let pred tem

13. september 2007 – 28. september 2007

Galerija Škuc, Ljubljana

Ime mi je V.S.S.D. Ne vidim več dobro in jasno. Katere so bile prve besede, slike in prve stvari. In kateri zvoki. Najprej bi se rad opravičil, da se sploh oglašam k besedi. Zakaj se ugasli umetnik sploh oglaša po svojem 12 letnem molku!? Morda lahko – kljub pesku v ustih – kaj pove – jezik je iz peska – morda pa ne toliko o preteklosti in sploh ne o svoji sedanjosti, ker te pač ni. Pove lahko – pa če se sliši še tako paradoksno – nekaj o tem kako je tukaj in zdaj, seveda iz neke časovne in prostorske razdalje, druge, stranske perspektive. Tudi pristranske perspektive. »Sicer smo si ljudje vedno želeli vedeti, kje smo ali celo kam gremo. Po načrtu: vsak dan, vedno smo tukaj.«[1]. Ne kje smo bili, kam gremo, ampak samo kje smo. Biti tukaj. Tukaj.

Vendar se tukaj in zdaj počutim kot tujec in to pravzaprav tudi sem, kot da bi bil na obisku. Torej tisti »biti tukaj in biti zdaj« je moj pogled skozi precej debela očala, skozi optiko. Kaj in kako je bilo prej, ki se je že zgodilo, kaj in kako vidim danes, torej današnji trenutek v pogledu in v optiki preteklosti. Raziskovanja in ogledovanja preteklosti so namreč vedno odvisna od pozicij v sedanjosti. Pa vseeno noben teleobjektiv, noben teleskop ali mikroskop nam resnično ne more približati stvari, lahko nam le pokaže in dokaže našo neskončno oddaljenost od neskončno majhnih ali neskončno velikih stvari. Kako daleč v resnici smo. Sam bom pa skušal pogledati na sedanjost iz preteklosti. Ta regresija – optika iz preteklosti – nam oz. vam, če nič drugega lahko odpira vprašanja in oči o položaju umetnosti nekoč in danes in o minulem in današnjem svetu in njegovih odsevih, reprezentacijah, refleksijah in podobah. Če govorim z druge strani in z druge perspektive, iz časovne distance, lahko opazim močno nadvlado, dominacijo sedanjosti in nadvlado trenutnega trenutka. Užitek je zdaj.

Seveda toliko in toliko se je od takrat zgodilo. In še več je izginilo. Toliko in toliko se je reklo in se bo še več. In še več. Ne bi pa rad preveč ponavljal svojih besed. Skušal bom – večinoma – povedati nove. »Saj minulo je nepreklicno minulo.«

Na kratko o razstavi, ker brez razstave mojih besed sploh ne bi bilo. Tako je tudi bilo vedno. Različni nivoji, vsebine in namere te razstave, ki jih skušam/o – ekonomično – predstaviti, tematizirati in doseči so naslednje:

Pogled, ki se skuša tu v tem besedilu in na tej razstavi V.S.S.D. 20 let pred tem predstaviti, prikazati, je današnji pogled v nazaj, kako danes vidimo preteklo, danes nad preteklost. Kako sedanjik uokvirja preteklost. Pogled v nekakšno skrinjo, ki pa me spominja na luknjo in je skoraj prazna, saj je kot prisotnost, predmetnost – zaradi minljive narave V.S.S.D. razstav – torej kot neposrednost izgubljena. Prikazuje in zaznava se le skozi dokumente kot nosilce, predstavnike preteklosti. Fotografija – zanimivo – tu govori zgolj in le o preteklosti.

Dokumenti so seveda bolj ali manj ilustrativni, zgovorni, opisni in tudi resnični ali lažni in kljub temu, da je dokument lahko nadomestek predmeta, materialnega objekta, osebe… je hkrati tudi njegovo izginotje. Dokumenti pa tukaj niso za oživljanje, temveč kot opis, prikaz, osvetlitev nekega minulega predmeta, vendar vseeno bo to omejena, senčna osvetlitev. 'Predstavitveni dokumentarni material' pa vseeno ni bo zgolj v službi predstavljanja svojega izginulega umetniškega predmeta, ampak je tudi samostojen. S tem sem se ukvarjal že na razstavi l. 1989 »Spominske podobe prihodnosti«, kjer sem prikazoval 'zgolj' fotografije, dokumente del, orodja in materiale iz katerih so dela nastajala.

Poleg pogojno rečeno »subjektivnega«, »notranjega« in torej pristranskega 'zgodovinskega pogleda' je predstavitev razcepljena na izgubljeno preteklost in na nujno omejenost 'mrtve' fotografije, 'mrtvega' dokumenta in živost aktualnega pogleda, branja te preteklosti. Vendar ta razcepljen pogled vseeno skuša povezovati, šivati vsaj dve izhodišči: združiti vedno nesigurno subjektivno spominsko plast, torej selektivnost, pozabljivost, cenzuro, izbor in formalno in tehnično resnične a oddaljene in zaprašene vizualne reprodukcije, fotografije, dokumente in ostanke. Preteklosti se boste zato približevali najmanj »dvojno«, posamezno kot recimo – to želim/o – radovedni gledalci, bralci, raziskovalci in skupno skozi vzpostavljeno perspektivo avtorja.

Ne zanima me oživljanje preteklosti in še najmanj je moj namen zgodovinjenje. Nobene rekonstrukcije zgodovine, nobene nove zgodovine, noben 'researč', nobenih kosti! To ni zgodovinska razstava, nobeno uprizarjanje zgodovine, niti zgodovinski projekt. Za ene je umetnostna zgodovina kot igra npr. šaha: imajo različne figure od enega kralja in ene kraljice, dveh trdnjav do lovcev, konjenikov in množice kmetov. Vendar zgodovina umetnosti ne obstaja, je le umetnostna zgodovina kot veda in znanstvena konstrukcija, mapiranje in v njej so drobnogledi, 'blizugledi', analize umetniških del, rekontekstualizacije in nove interpretacije, prečrkovanja ali prepisovanja. In seveda kritične selekcije, skrite cenzure, tiha brisanja. Na razstavi o V.S.S.D., ki je razstava o minulem, neživem je preteklost in zgodovina umetnosti kot forma kritično zastavljena. Risati zemljevide ali pisati zgodovino se mi sploh ne zdi ni zabavno.

In seveda tu tudi nujno srečamo vprašanje časa, kako ta forma oz. t.i. zgodovina oz. t.i. preteklost danes sploh še obstaja, ko je svet – čisto očitno – vedno bolj minljiv, se čedalje hitreje spreminja. In medtem ko se vedno znova na novo konstituira se hkrati stari svet briše. Kako naj urejamo spomine, ko je ta svet na čedalje več ravneh vse bolj hipen in vse bolj hiter, usmerjen na zdaj, danes, na kratkost aktualnega trenutka. Tu je nek razcep in antagonizem. Med zdaj in prej. Popolnoma jasno je, da »barva ne obstaja v enaki kulturni realnosti, kot je prej. Tistih barv ni več, ker so tudi naše oči izkustveno spremenjene.«. Vendar ne gre za nobeno nostalgijo za tistim prej; no tu je čisto malo nostalgije, če sem iskren.

Ponavljam, kar sem vedno tudi prej govoril »da je moj motiv in glavna zagledanost preteklost«. »Vendar ne preteklost kot kakšna zakladnica, spominska, muzejska …. ropotarnica«. Vendar preteklost za katero sem vedno delal – »delam za preteklost, ne za prihodnost« – je bila edina realnost, čeprav imaginarna. Ampak s tem nisem nikoli trdil, da je preteklost v mojih delih prisotna, niti da je prihodnost odsotna.

Ali ima preteklost sploh kakšno formo in ali so te forme, ujete v slike, kipe, predmete in ali so ti zgolj muzejih. Ali tudi zunaj njih. In ali lahko pretekle oblike najdemo še kje drugje. V.S.S.D. je imel ves čas zelo raznoliko pa vedno minljivo – temeljno doseženo minulo – formo. Dogodek proti trajnemu mirujočemu predmetu. Pa ne le razstave in postavitve, ki so bili časovno omejeni dogodki. Že na mojem začetku je bil vpisan tudi moj konec. Ne živim po svoji smrti kot živi mrtvec, sedanji preteklik, saj nisem vampir. Kot marsikateri umetnik.

»Z vsakim delom me je manj« sem rekel in napisal večkrat. »Medtem ko slikam sliko, izginjam.«. V.S.S.D. ko je/sem še bil, je/sem bil kot divjak, vročekrven, ekspresiven subjekt. In tudi samomorilski subjekt. Saj z vsakim delom, me je bilo manj. In ne več in več, nisem se širil, napihoval, zmanjševal sem se do zadnje bele razstave. Sanjal sem deset let. Umrl sem l. 1995. In že na začetku in tudi nekje vmes je bila likvidacija, uničenje, manifestativno žganje umetniškega dela. Dvakrat – »Uničenje slike« '86 – »Goreča slika – Anamorfoza« '90. Slikar požigalec? Včasih sem gorel sam kot ogenj in se preslikal v »Ognjene slike« ali v slike »Iz krvi in mesa«.

Vseeno pa se V.S.S.D. nikoli ni in se tudi zdaj ne počuti zmagovalec, četudi je požigalec. Niti ni med preživelimi. Kaj je potem prisotno? Prisoten je trenutek, tukaj zdaj. Dominacija sedanjosti, to sicer blebeta vsak novinar na svojem medijskem etru, ko se oglaša in odmeva ob dogodkih. Sedanjost odmeva, govori, se fotografira, snema in opisuje nenehno in nenehno. Ta trenutek, in noč in dan. Moje osebno stališče »zbežati iz časa, zbežati iz sveta, doseči nekaj, kar ni od tega sveta, kar niti ta svet ni« je razumljivo, če lahko razumemo, da »snovi so tudi tam, kjer jih ni.« in »umetnost je« tudi »nekaj, kar nima a priori svojega konteksta, vzroka, niti realnega časa, niti realnega mesta.«. Vendar ne opozarjam na mind the gap, pazite na praznino, vrzel, razpoko, luknjo v času in prostoru, v sedanjosti. Ne bi rad zapolnil te luknje. Rad bi pravzaprav pokazal to luknjo, praznino. Poglej, tu je praznina, odsotno mesto, odsotna preteklost, ne zgodovina, pač pa praznina, luknja in je ne bom zapolnil. Luknje niti ne bi rad zapolnil. (Morda ima, kot pišejo, vsaka celota res neko luknjo, okoli katere je – celota – šele cela). Niti ti ne bi rad s to razstavo odprl nevednim oči. Ne – poglej cepec! – kaj sem bil, ampak – poglej cepec – kje in kako nisem. Kolikokrat sem rekel »tam kjer je nič, lahko to označimo z belino ali z črnino«. Tam me tudi nikoli ni bilo. Saj sem po titanovi beli odšel.

Vendar bi to odsotnost rad tu označil z to razstavo. Razstava kot odsotnost? Oživljena odsotnost? Razstava za odsotnost? In ali je lahko sploh kaj brez časa in brez kraja ali je to potem le nič ali banalna metafizika. Hočem reči, predmeta, preteklosti se nikoli ne da zvesti na znak, na res gestae, delež imaginarnega je neodpravljiv. Sanjal sem sto razstav. Nanosi barve, stotine papirja, plasti materiala, železo, pesek, pigment, prah. Kako daleč in kako resnično globoko se bomo v to spustili, se ne ve, ne na koncu ne ob začetku – razstave; »pogled se giblje od teme do svetlobe, od bodic do nežnega dotika. Od začetka do konca. Od začetka k začetku« ali kot je bilo mnogokrat rečeno: »ne zanima me prihodnost, znanstveni ali futuristični projekti prihodnosti; za kar mi resnično gre, je preteklost, kot nekaj nikoli dokončanega in vedno odprtega. Prihodnost je odvečna«.

Res odsotnost? Ko so pa zgodnje razstave V.S.S.D. bili kraji polnosti, prepolnosti, preobloženosti, kraji pretirano mnogih slik, kipov, oblik, raznovrstnega materiala. Kot skladišče, ne trgovina, kot smetišče. Ples emocij, divje scene, teater krutosti, scene lepote, miru in zločina. Razstava je bila okupacija galerije. »iz ceste v galerijo.«; »Gosta mreža slik in mreža njihovih podob onemogoča dominantnosti ene podobe, ene oblike« in »Razstava je razbita na koščke, na številne elemente…«. Neenotnost, različnost. Prostorska slika z veliko elementi. Tudi s preveč elementi. Umetnik ne ve vedno in se ne zaveda popolnoma kaj dela in kaj se pod njegovimi prsti dogaja. Fragmentacija pa je nujna za spreminjanje in za gibanje. Prve razstave V.S.S.D. so bile v temi in v mraku, torej se dela niso razkazovala, odkrivala, ampak prej prikrivala in skrivala v soju ognja ali v senci luči. To nikakor ni bila zahteva po odstranitvi tančic, po analizi, kirurgiji in anatomski globini.

Ob vsej lepoti so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja vendarle temna, temna doba, ne svetla. Vendar smo vsi želeli in pričakovali le dobro. Na začetku moderne – in tudi na začetku V.S.S.D.-ja – je krik. Lepota v svoji globoki bolečini, popačenosti. Govoreča, kričeča glava, ki nje besed ne razumemo. Popačenost, ekspresionizem. Ekspresivno pa je nasproti produktivistični vrednostni usmeritvi. Pesek seveda nikakor ni marmor ali rostfrei pločevina. Pesek ni napredek, je regresija, regresija pa je anti moderna.

»Več smeri razstave«. Leto ali dve razmišljanja ni spremenilo stališča in pristopa do te razstave, ki se zaveda temeljne zagate in lastne razcepljenosti: lahko sicer misli a ne more zares pomeniti, predstavljati svojega predmeta in tudi ne predstavlja, nadomešča svojega izgubljenega predmeta (v tem primeru umetnosti V.S.S.D.), ker je manj in paradoksno hkrati več od njega, saj je ta – V.S.S.D. – umrl. Ne bom/o skušal/i dokazati svojo/njegovo aktualno, živo prisotnost, ampak svojo/njegovo odsotnost. Nisem tu. Smrt (na vsaj simbolno smrt lahko pristanejo tudi največji skeptiki!). Najboljši – in najbolj cenjeni – umetniki pa so vendar mrtvi umetniki!

»Zavestna ločitev od/iz sveta.« Umetnost nam kaže nekaj, kar ne moremo videti, ali prej nismo mogli videti. Umetnost je odkritje, izum novega sveta in pravzaprav šele umetnost naredi svet za svet. Na razstavi je bil svet, ki je bil drugačen od zunanjega sveta. »Pomembno je biti zunaj krogotoka in reciklaže, svet ni en sam prostor, moji prostori so odkloni od tega sveta.«. Vendar prav vsaka razstava potrebuje svetlobo in oči. Notranjo svetlobo ali zunanjo. »Oko ima obliko krogle« in tudi oči so prej omenjena luknja, praznina, če hočemo videti potrebujemo luknjo, praznino. Oči so naše okno, luknja med nami, našim notranjim svetom in zunanjim svetom. In ta zunanji svet prek čutil mehko zaplava ali tudi grobo zaorje v naš notranji svet. Zato tudi take obrambne in ne-ne-besede »jaz se ne izražam v svojih slikah…to niso slike duše, temveč slike brez duše…to so slike mrtvih duš… nič ne čutim znotraj mene… znotraj nič več ne obstaja.«

Potreben je pravzaprav odklon od sebe: »…ta primitivni narcizem, ki se kaže v današnjem popolnem egoizmu, kjer subjekt vidi in gleda druge po sebi: osebni pogledi, osebni videzi, osebne vizije, privatni zapiski… in vendar se pri vsem tem ta famozni Jaz sploh ne vidi, ker gre za kolektivni duh.« in še »V svetu narcisizma se neprestano srečujemo s samim seboj. Klavstrofobično obračanje navznoter, v sebe, pa nam na površje ne vrača tistega, kar je izginilo«. »Več luči!« Na grafični razstavi »Padec angela svetlobe«, prvi moji razstavi z belimi svetlimi galerijskimi stenami sem se namreč postavil nasproti sebi in si brez senc pogledal v obraz. Galerijo sem naredil še bolj belo in na vso moč prižgal in dodal tudi nove luči, toliko luči, da je pregorela varovalka. »Seveda pa je bila zadnja soba omenjene razstave resnica vseh teh poskusov. Prostor je bil pogreznjen v absolutno temo, z belo iskro v središči in »živimi« stenami na njegovih robovih. To je bil prostor izgube pogleda, prostor taktilnega pogleda, kjer so roke videle bolje od oči.«.

Vsebine in forme, ki so pa na tej moji zadnji – upam, da bo res zadnja – zadnja V.S.S.D. razstava – predstavljene, so na dobeseden način že preteklost, minule. Kaj ostane, ko se izbrišejo barve, odstrani platno, očisti palete in čopiče, kaj ostane od umetnosti? Neki ostanek? Truplo? Nič? Kaj!? Takrat ostane oz. nastane sodobna umetnost?! Ali lahko zato dandanašnje – in torej zelo trendi – rečemo: vsebina in forma te razstave je OFF, OFF-LINE in ne ON, ON-LINE, ni več tukaj in zdaj. Imamo le sledi, zapise. Razstava pa je – no vsaj skuša biti – kljub vsemu bogata – čeprav je resnično revna – informativna in vizualno ilustrativna: dokumenti in fotografije, delovni vizualni materiali skupine, skice, risbe, plakati, besedila, izjave, besedne kompozicije, zvočno besedilo. (Za tega pa še ne vem, če bo res odmevalo).

In kljub svoji namerni revnosti, ozkosti – in kljub majhnosti Galerije Škuc – je razstava prostrana in široka. Poleg množice sledi in ostankov – ki so mnogo večje od omenjene galerije – je bilo povabljenih širok spekter različnih ljudi (od filozofov, kritikov, umetnostnih zgodovinarjev, umetnikov, do ljubiteljev, zbirateljev, gledalcev…po številu cca 80,100), da odgovorijo na anketo in komentirajo kako vidijo ali ne vidijo (ne poznajo) ustvarjanje V.S.S.D.. Anketa je sedaj v tej knjigi. Žal niso odgovorili tisti, ki ne vedo kaj pomeni kratica V.S.S.D., in ne vedo povedati nič o temi, čeprav je bila to skrita intenca, manipulacija – ki je sedaj razkrita – te ankete.

Razstava je – tako kot so besede – vseeno tudi komunikacija. Srečanje. Ne nujno veselica. (»Srečanje ni nujno kulturniški projekt niti kolektivni seks.«) Ali pa ne nujno nesreča, nesporazum, spregledanje. Vse to pa je mogoče. Vendar ne bi rad govoril zgolj s samim seboj in o samem sebi. Upam, da govorim tudi tebi. Moj edini predmet in hrana namreč nisem jaz – kljub slikam in množici risb serije »Kanibalistična nostalgija« – in moja lastna zgodovina, moj blišč in moja beda. »Sem skušal neprestano ohranjati in varovati zunanjo pozicijo, se držati polja zunaj definicij, klasifikacij… vsemu temu je treba na nek način uiti, se oddaljiti. Vendar se oddaljuješ tudi od sebe in vedno najdeš neenakost s seboj, tako kot se v posebni relaciji do slikarstva oddaljuješ od (znanega) slikarstva.«.

»Kot slikar ne morem biti osredotočen zgolj na barve ali na eno samo barvo.« Govorimo radi tudi o drugem in o drugih in drugim. Posebej kaj nekorektnega, slabega, neprijetnega. Vendar to ima vsaj nek okus, sicer so besede – korektne ali diplomatske besede – suhe kot papir in brez okusa kot so cigarete brez nikotina, kava brez kofeina ali pivo brez alkohola. Npr. kot umetniku mi je v veselje in dovoljeno reči kaj sočnega o drugem umetniku, pravzaprav je treba nujno nekaj reči o ireverzibilnosti zgodovinskih procesov. O neuspešnem obujanju in imitiranju formalnih postopkov zgodovinskih avantgard. Zaradi razstave v Mali galeriji mojih nekdanjih kolegov Irwinov, ki nikakor niso prišli k svojim, niti malo se niso približali Oho-ju. V vodi, v žitu, v zvezdah, v palični vrsti in na njivi so smešni, in niti slučajno niso Triglav, ampak so pet glavi zmaj. Vendar zmaji so vendar umrli že v sedemnajstem stoletju!? To je občevanje z zgodovino, (ne)razumevanje zgodovine, komunikacija, posredovanje zgodovine? To je odnos z javnostjo, sranje, pravzaprav je konzum. Temu danes rečete blog.

Predvsem pa sodobni mediji naj bi bili predvsem sedenje in gledanje in klikanje in ne preveč gibanje in še manj mišljenje. Internet naj bi bili simbol komunikacije, posredovanja informacij in predstavlja bližino, premoščanje prostora. Sem pred ekranom pa tako blizu tebe. Krasni novi svet! Nikoli in nikjer nismo več sami. Vedno so sporočila med in z nami. Je pa pravzaprav tudi drugo res, namreč, da bližje kot smo si, bolj smo oddaljeni. Vse je tako ali drugače posredovano prek nekega vmesnika, nosilca, medija. Naša navidezna bližina je resnično naša oddaljenost. Smo blizu in smo daleč. Vendar več kot se v medijih govori – in se govori neprestano – o javnosti, je prav ta javnost najbolj skrita, je – kot javno, vidno, glas – pravzaprav ni. Je nevidna. Ima le oči in ušesa. Danes vam/nam govorijo, imajo glas in imajo telo – šopirijo se – le lastniki, oblast, izbranci, privilegirani, tisti, ki imajo v lasti medije ali imajo skozi filtre in selekcije in okna dostop v medije. V prejšnjem sistemu, nekateri ga imenujejo »režim« smo bili – enako – enotni sprejemniki, večinoma skriti, nevidni. Jaz sem (se) videl le v umetnosti.

»Kolikor je odgovornost vključena, je vsa na strani umetnika. … Vendar umetnik tukaj ni tako zelo pomemben, pač pa umetnost.« Beseda lahko tudi ubija. Besedna umetnost tudi. Branje resno škoduje vam in ljudem okoli vas, piše na škatlici. Predvsem pa škoduje meni. Kdo so navsezadnje – medijskemu okolju prijazni – zmagovalci, kdo so pod žarometi in kdo so izbrisani. Zmagovalci so poleg športnikov in politikov tudi blagovne znamke, ki niso propadle ampak se prodajajo. Zmagovalci so na trgu, v trgovinah, na oglasnih deskah in na reklamah. In se nam režijo. Ali so zmagovalci iz tistega časa preživeli Milan Kučan, Janez Janša, Nova revija, Mladina, Danilo Slivnik, RTV Slovenija, Slavoj Žižek, Marcel Štefančič, Aleš Debenjak, Avseniki, Laibach, Festival Ljubljana, Cankarjev dom, Ljubljanska filharmonija, Marina Gržinič, Jurij Krpan, Jure Mikuž, Zdenka Badovinac, Tadej Pogačar, Marko Pogačnik, Marko Peljhan, Irwini, Marjetica Potrč, Alen Ožbolt... ? In poraženci? So to Jože Pučnik, Rastko Močnik, pesnik Seliškar, Aina Šmid, Tribuna, RTV Ljubljana, Radio glas Študenta, Pankrti, Termiti, Miladojka, UBR, OHO, Marko Košnik, V.S.S.D.,… pravzaprav pa vsi tisti, mnogi, ki se več ne spomnimo njihovih imen?

»Kaj je potem dialektika preteklosti? Tisto kar je izgubljeno mora biti izgubljeno.« Kdo lahko potem trdi, da gre za spremembe, za gibanje? Revolucija danes obstaja le kot imidž-image Che Guevare na majici, T-shirtu. Torej ali ne gre pravzaprav za zamrznjeno situacijo, obrambo, ponavljanje, permanenten je le boj za pozicije, vire. Socialni prostor je pravzaprav abstrakcija, čeprav gre družbeno, skupinsko pogojno rečeno za horizontalna razmerja, pa individualno gre le za vertikalne pozicije.

Nimam nikakršne lastnine. V.S.S.D. je vedno vztrajal pri »izolaciji umetnosti od sveta, od ideologije, od politike, od ekonomije« pozicija, ki je bila »negacija tiste pridobitniške pameti (pragmatične in praktične logike), ki mora svojo funkcionalnost nenehno dokazovati in obstoječe reproducirati.«. Pa to stremljenje k preživetju ni nič novega, problematično je, če postane umetnost zgolj komercialna strategija in streže izključno snovnim ciljem. V devetdesetih eksplodira trg, menjava, komerciala in komodifikacija umetnosti. Najbolj očiten je korporativni dizajn in korporativna estetika. Umetnost oglaševanja. Prej Slana, Dora Plestenjak, danes zapišite sami.

Ali in-vkorporirani novi prispevki in nova dela, le poglejte mladi nadarjeni ljudje in mladi umetniki o čem vam pravzaprav govorijo? O javnem, socialnem in urbanem prostoru, o t.i. osebnem, interaktivnih kontaktih, vzpostavljanju mreže, gradnji kariere, o trgu dela in umetnin, o mednarodnem sodelovanju na šolah, zborih, bienalih, razstavah, o vsem, le o umetnosti ne. Prostituiranje in prilagajanje obstoječim in vladajočim oblikam sodelovanja in razstavljanja. »Ali ni to sama resnica umetnosti v tem trenutku, ko se vse plasti družbe na hitro in radikalno komercializirajo« se je pisalo '89 ob krhanju enega sistema in ob prehodu v drugega.

Pa se seveda V.S.S.D. ni(sem) vedno držal svojih trdnih načel in stališč izolacije iz sveta, politike, ekonomije… – očitno imajo včasih trde manifestativne izjave kratka in lomljiva načela!? Neplačani računi naredijo svoje. Oblikovalski odvodi in naročila, dizajnerske izdaje, ali tudi umetniški projekti, »Zadnjo slikarsko razstavo«, sicer na srečo nerealiziran koncept iz l. 1989, kjer bi slikar z čopičem in oljem naslikal na platno 15. logotipov slovenskih uspešnih podjetij in jih tako glorificiral. Ali pa je tudi politiki večkrat izkazal čut, sočutje, npr. z razstavo »Rdeče morje (Rdeči planet)« '93, ali na razstavi »(O)Duši« '94, kjer je na številnih slikah in na neštetih risbah zbranih v 42. knjigah tematiziral vojno in razdejanje v bivši Jugoslaviji.

Železna »zavesa – seveda se vedno postavi vprašanje kaj je za njo? Lahko je odkritje, vendar je lahko tudi zmota, zabloda, pomota…«. Ampak danes imam vseeno občutek, da je zidov še več in ne manj. Danes so zidovi privatni zidovi in oglasne table. Te nam omejujejo in določajo pogled. Famozno perverzne mobilne povezave pa smo dobili, ker smo jih iskali. Jaz sem tu in ti si tisoče kilometrov stran in vendar sva midva prek omrežja skupaj! Če smo prej živeli sušo – izredne razmere blokiranih in nedostopnih informacij, živimo danes točo – vojno informacij. Komunikacijo in informacije, ki smo jih v preteklosti tako pogrešali in iskali, so danes postale zapoved, ukaz. In naš svet – sodobni komunikacijski mediji – vedno bolj transformirajo in fragmentirajo v informacijo, v informacije. Kako je bilo z komunikacijo, interaktivnostjo pred dvajsetimi leti, ko ni bilo osebnih računalnikov, interneta. Interaktivnost pred dvajsetimi leti je bilo naključno srečanje na sivi ulici ali posedanje v zakajeni in umazani gostilni. Interaktivnost je bila ljubezen, branje, obisk razstave, koncerta. Lahko si interaktivno blodil po praznih sivih ulicah Ljubljane pa si srečal le senco mačke ali ugaslo ulično svetilko.

Nihče, tudi jaz, ne vidi svet, kot ga je videl nekoč. Si še predstavljaš življenj brez mobilnikov? To – pravzaprav temeljno in eksistencialno vprašanje, zagato, nama zastavlja in sprašuje reklama, ki se imenuje oglas. Usodna vprašanja o biti in ne biti, o smislu in bivanju se danes posredujejo prek reklam. Odgovor je že določen in je samo eden. Odgovor je seveda: Ne. Vendar pa so razlike, kljub temu. In ni vse enako. Si predstavljaš umetnika brez mobilnika, nemobilnega umetnika? Ne? Le ne spomnimo se več kako so/smo nekoč sploh živeli (umetnost) brez računalnikov in mobilnikov.

»Zdaj ni več potrebno razbijati ali razgaljati niti konstruirati predstav, fantazem, ideologij, diskurzov, mitologij… Imitacija življenja je prav tako resnična kot življenje samo. Vse je lažno in resnično hkrati, vse je nepotrebno.« To – brez mobilnikov, sodobnih medijev, računalnika,… – si res komaj še predstavljamo, saj smo odvisni. Resničen ni svet, bolj je resnična njegova medijska podoba. Mediji in informacije so kot zrak, voda, svetloba brez njih ni več življenja. Vendar takrat v osemdesetih nismo imeli informacij, informacije so bile skrite, nedosegljive, nismo imeli medijev, nismo gledali televizije, televizija je bila out, brez zveze, nismo gledali v računalnik, ker ga ni bilo, edino v kar smo gledali je bilo v kinoteki ali na piratskih video kasetah zelo slabe kvalitete in poslušali smo pet, šest, sedem največ osem plošč, vse drugo na kasetah posnetih z etra Radia Študent.

Sedanjost – ne zgodla – je kot nočna mora. Obrniti bi morali zadeve na glavo. Obrat v linearnosti. Vendar ne vzvratno razmišljanje. Obrnimo se stran od ekrana. Usedimo se v stol narobe. Pot nazaj ni mogoča, a vendar v tem trenutku naj bi vseeno šli nazaj. Vsaj nekoliko. Vsaj z mislimi, torej zaprimo oči, ne v smislu »bilo je nekoč« ali »pred mnogimi leti in za devetimi gorami«. Gremo nazaj. Z zaprtimi očmi. Nekoč zelo, zelo dolgo nazaj se je vse zgolj posnemalo v vse drugo. Vse je zgolj bilo. Tako da človek, če se ne bi postaral in umrl, sploh ne bi opazil, da čas teče, da se svet spreminja. To je rekel nekdo drug, ampak tega časa tudi V.S.S.D. ni nikoli doživel. Čas se je že takrat močno razbijal in razgrajal. Doživljali smo razglašene spremembe. Glasne spremembe. Bojkot pa je vedno le brezglasen, brezbarven.

Pa vendar »vprašanje bodočnosti ne bo več čigava bo zemlja, temveč čigavo bo telo. Branili ne bomo svoje zemlje, branili bomo svoje telo.«. Nikoli ni bilo zame vprašanje skeniranja, mapiranja – kvečjemu vprašanje trganja zemljevida na koščke – in masiranja, torej niti vprašanje vzhod vs. zahod, periferija vs. center. Biti in, povsod prisoten in imeti pogled in pregled nad vsem, dejansko pomeni biti nikjer in nič videti. Zame center ni bil nikoli Berlin, London, Pariz, Zürich ali New York. Zame, ki mi je ime V.S.S.D. je bil center Ljubljana. In tudi »jaz in moje telo je center sveta. Moje telo je tudi gravitacijski center.«. Seveda sem rad obiskoval velika mesta. Vendar tam nisem raziskoval podobnosti, iskal prijatelje, gradil mrežo. Našel sem različnosti. Nobeno mesto na poti ni nikoli bilo podobno mojemu mestu.

Hočem reči, prestopal, osvajal nisem druga mesta, sem pa neprestano prestopal v druga in zelo različna ustvarjalna razpoloženja, forme in področja. Potoval nisem po zemljevidu sveta, ampak s svojo umetnostjo po neznanem svetu. Nikoli si nisem želel prestopati iz umetnosti v življenje, v realnost. Ko sem enkrat in za vselej l. 1986 prestopil iz ulice v galerijo, sem tu začutil in imel mnogo več svobode kot zunaj na ulici. Nobenega obujanja in imitiranja. Procesi so bili nasprotni, obratni, realnost je prestopala v umetnost. Ne realnost, ne golo življenje samo, pač pa vedno novo iz-najdevanje umetniškega jezika. Seveda »umetnik ni zgolj gledalec, ki gleda (v) svet in ga reflektira, interpretira.« Nisem delal ne urbano, ne po življenju in tudi ne po naravi, temveč sem skušal »nekatere procese »misliti« kot narava….Delati kot Narava… ne gre več za podobo, ki simulira podobo narave. Prestavljam podobo v naravo in naravo na mesto podobe.«

Tu je konec mojega dolgega jezika.

Besedilo je bilo prvič objavljeno v razstavnem katalogu V.S.S.D., 20 let pred tem, ki ga je izdala Galerija Škuc ob istoimenski razstavi v Galeriji Škuc l. 2007.

[1] Vsi citati in navedbe so iz knjige »V.S.S.D. – Beseda slike, 1984–1995«, Zbirka Analecta, 1997

Nadaljuj branje

Pogledi na razstavo

V.S.S.D., 20 let pred tem

V.S.S.D., 20 let pred tem

Alen Ožbolt