Hvala za besedo, ker za besedo tu gre. Knjigo, ki je pred nami, lahko imenujem tudi boj za besedo, boj za pripadajočo besedo, za svojo besedo, za izjavo, za lastno izjavo.
BOJ ZA BESEDO pomeni zavedanje pomena besed. Besede – torej – nimajo v lasti samo literati, politiki, novinarji, trgovci in oglaševalci ... Besede pripadajo tudi vsem nam drugim. Posebej je bilo to pomembno – se spominjam – v prejšnjih, preteklih, bivših ex časih, ko je bil pomen besed še posebej izpostavljen. Besede so dejanja, dejanja, ki spreminjajo svet. Beseda je konj, ali kot velja danes – beseda je avto.
Znotraj specifičnega koncepta te knjige je jasno, da tukaj ne velja ukaz: molči!, v tem primeru umetnik spregovori, vendar ne zato, da bi razlagal, interpretiral, opisoval ...
V knjigi je zbran in izbran tekst, ki ga lahko imenujem avtorski, notranji tekst, ki je vzporeden vizualni produkciji in hkrati samostojen. Gre za tekst, ki skuša ubesediti, dojeti, razumeti pogled, podobo, sliko, slikarstvo ... in tudi še vse drugo. Torej besede, teksti niso vezani strogo na slikarstvo, sliko.
Izpustimo vprašaje, izpustimo zakaj. Zakaj zato. Poglejmo, ali je preteklost. Ali ima preteklost besedo in kako govori. Ali ima slika besedo. Ali ima slika preteklost. Ko gre za pogled, ki se bo skušal na konkretni razstavi prikazati, je to pogled v nazaj, v-pogled – morda – v preteklo, preteklo, ki je seveda kot »življenje«, prisotnost, prezenca, original ali neposrednost izgubljena. Mnogo je izgubljeno, se pa prikazuje, se vidi in zaznava skozi neke ostanke (dokumente), predstavnike preteklosti, ki so v tem primeru: besede, besedne kompozicije, izjave, manifesti, zvočno besedilo ... Nič več Spominske podobe prihodnosti (kot je bil naslov neke specifične razstave), ampak preprosto spominske (besedne) podobe preteklosti. Kakšne so podobe besed. In spomin (je spomin kot spomin ali je vedno spomin na), kako in koliko je ohranjen in ali se spomin ohranja v podobah. Vse to se dotika vprašanja konca – kje je konec. Ali se sploh da pokazati na konec, ali se ga da locirati, označiti s konec. (Diagnoza je neuspešna, saj se je konec /in smrt/ nakazoval in vpisoval že od vsega začetka, l.1990 pa še z posebnim besednim /negativnim, negirajočim, ne-/ projektom).
Približno na eno leto so nastajali samostojne postavitve, razstave ali projekti vezani vedno na določen konkreten prostor ali prevedeni, transformirani v drugi. Mnogo idej in konceptov je ostalo neuresničenih ali »zgolj« zastavljenih. Ti so tu in tam »ujeti« v tekst.
Čas je na eni strani dinamičen, a zelo izmuzljiv, na drugi strani pa totalen, enakomeren tok, ki ga je zelo težko posebej vpisovati v razstavo, saj se vedno že vpiše. Vzemimo za primer hojo: hodiš lahko naprej in nazaj, gor in dol, naravnost in naokoli, počasi in hitro, spretno in nespretno, pozorno in slepo ... V tem primeru skušamo iti nazaj. Kako daleč in kako globoko. Svet se ni začel danes, se pa vse hitreje stara. Kdaj se bo danes preimenoval v včeraj. Pri V.S.S.D. je bilo mnogokrat izrečeno: »Ne zanima me prihodnost, znanstveni ali futuristični projekti prihodnosti; za kar gre, je preteklost, preteklost, kot nekaj nikoli dokončanega in vedno odprtega.« Prihodnosti ne moremo soditi, a ta dan zagotovo pride, in bo noč.
Knjiga, ki jo podpisuje V.S.S.D., se ob razstavi predstavlja v Galeriji Škuc, torej tam, kjer se je V.S.S.D. kot Veš slikar svoj dolg prvič (l.1986) uradno in prvič javno (neilegalno) začel. Ne gre za smiseln konec (konec je tako ali tako mimo), niti ne gre za zaokrožitev, sklenitev ... Morda gre za dopolnitev in razširitev neke izjave, ki bi bila brez te zadnje geste mnogo bolj fragmentarna.
