Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) je ime umetniškega dvojca, ki sta ga sestavljala Janez Jordan in Alen Ožbolt; pri tem sta bili njuni imeni zakriti v anonimnost, Veš slikar svoj dolg pa sta pojmovala kot samostojno entiteto (in se v prvi osebi ednine tudi izražala v intervjujih in zapisih), kot »razširjeni subjekt«, ki s kolektivnim, deljenim in anonimnim delom presega tedanjo izrazito prevlado »avtopoetik« v umetnosti, še zlasti v slikarstvu. Sodelovati sta začela leta 1983 z ustvarjanjem uličnih grafitov; s prvo, zdaj že ikonično razstavo sta nastopila v Galeriji Škuc leta 1986 in po naslovu razstave, Veš slikar svoj dolg, tudi prevzela ime. V.S.S.D. je deloval med letoma 1985 in 1995, ko se je njuno sodelovanje končalo in je V.S.S.D. kot umetniški subjekt preminil.

Že na začetku je V.S.S.D. predstavil nov in v tistem času radikalno drugačen pristop k pojmovanju umetniškega dela. Ta se je izrazil na več nivojih: v nekonvencionalnem pojmovanju slikarskega in kiparskega medija, ki je očitno presegalo dolgotrajno modernistično ukvarjanje z mejami medija in njegovo avtonomijo, v vprašanju prostorsko-časovne pogojenosti umetniškega dela, v umetniškem delu/dejanju kot potencirani celostni zaznavni in telesni izkušnji in še zlasti v vprašanju razmerja med podobo in naravo. Šlo je za nekakšen Gesamtkunstwerk, celostno umetnino, ki jo označujemo kot totalni ambient ali (pozneje pogosteje kot) prostorsko sliko, v kateri je V.S.S.D. zaobjel ves razstavni prostor kot polje ustvarjalnega dejanja in v njem ustvaril spektakelsko inscenacijo z najraznovrstnejšimi tehnikami in materiali (slike na različnih nosilcih, pesek, glina, vosek, razbito steklo, pigmenti, varjeno železo, ulita kovina, vata, pajčevina, barva v razpršilu, ogenj …), z nepredvidljivo »ikonografijo« nasičen prostor, v katerega vstopa gledalec kot v metaforičen mejni prostor med naravo in podobo oziroma med naravnim okoljem in njegovo zavestno ustvarjeno simulacijo, resničnostjo in iluzijo, zrcalno podobo in distorzijo podobe.

Ključna figura, ki je zaznamovala ta način izražanja, je anamorfoza, torej varljiva, popačena, izmuzljiva podoba, ki jo je pod točno določenimi pogoji vendarle mogoče videti pravilno, kot pravo, resnično, zavezujočo, sporočilno. Vendar je pri V.S.S.D.-ju uporaba anamorfoze doživela ključen zamik: očišča, ki bi poenotilo in pomensko zaokrožilo kaotično razsrediščenost »prostorske slike«, zdaj ni več. Podoba je zgolj še skupek tisočerih učinkov, pogledov in vtisov, ki drobijo in znova sestavljajo pogled iz kombinatorike tisočerih pomenov brez središčne točke, ki bi celoti lahko podelila pomirjujoči smisel. V.S.S.D. je svoja dela in projekte naslavljal z enigmatičnimi, dvoumnimi naslovi, razstave pa so spremljala besedila, ki niso bila interpretacija dela, temveč samostojen material, čeprav soodvisen z likovnim delom. Tudi to je specifika V.S.S.D.-jevega ustvarjanja: izjemno mesto, ki ga ima v njem črka in beseda, teksti, ki zvenijo zelo nenavadno, nasičeno, kot nekakšni blasfemični katekizmi o umetnosti in poslednjih stvareh (izbor teh besedil je objavljen v publikaciji Beseda slike (Knjiga): (Izbrane) besede, izjave, teksti 1984–1995).

Takšna zasnova umetniškega dela je v svojem času sovpadla s postmodernistično paradigmo umetnosti in z vsemi njenimi posledicami (razsrediščenje subjekta, propad velikih idej in zgodb, teorija simulakra). V smislu inovativne prostorske širitve umetniškega dela pa je tudi v svetovnem merilu pomenila zgodnji fenomen prostorske oziroma instalacijske umetnosti pri nas.

V naslednjem desetletju so sledili V.S.S.D.-jevi projekti/razstave, med katerimi so najpomembnejši V.S.S.D. II. (1987/88, Galerija Škuc), Slika slike (1991), Pesek v oči (1991), Anatomija (anamorfoze) plamena (1992), Rdeče morje (rdeči planet) (1993), Križanje. Korespondenca II (1993, Dunaj), Pogled v oči (1993, sekcija Aperto na Beneškem bienalu), Pogled (iz kaosa) (1992), Čitalnica (1994), (Ti, Tebe) Tebi. Beloočnica (1994), (O) Duši (1994) in poslednji projekt V.S.S.D.-ja Slika slike II (1995, Beneški bienale). V njih je V.S.S.D. razvil kompleksno razvejano, heterogeno vsebinsko in oblikovno strukturo, v kateri se je največkrat ciklično vračal k temeljnim vprašanjem, ki jih je v svojem umetniškem izrazu zastavil že na samem začetku in jih v novih projektih zastavljal bodisi na novo ali jih na novo vrednotil, potrjeval ali opuščal. Tega razvoja ni mogoče zajeti linearno, saj ne temelji na logiki razvoja ali napredka, temveč na logiki rizomatskega skupka, štrene, ki omogoča časovna prehajanja, preteklosti na mestu prihodnosti, narave na mestu podobe, pomena, ki je investiran v podobo, ko ta bolj prikriva kot razkriva (odsotnost v vidnem, želja v objektu) – interpretacija dela je tu nikoli končano besedilo, saj tudi domala vsako V.S.S.D.-jevo delo korenini v nekih preteklih predpodobah in se potencialno razrašča v brezštevilne prihodnje. V.S.S.D. nekoč izjavi: »Nazaj v preteklost, nazaj k sebi. Iskanje (sebe) je (samo) polaščanje. Kje so moji spomini, kje so – zgovorne podobe. Ni nobenega razloga, da bi imel občutek stalnosti: vse je v gibanju – gibljivo, spremenljivo in minljivo. Prihodnost ne obstaja.«

Zdi se neučinkovito sestavljati taksonomijo V.S.S.D.-jevih podob in celo kronološka razporeditev projektov je tukaj bolj zunanje, zasilno pomagalo, ki bi morda utegnilo pred gledalca jasneje razprostreti prepletenost umetnikovih del, oblik, vprašanj. Pri vsakem od teh poskusov iskanja notranje strukture, izvora »motivov« ali oblikovnih lastnosti, ki bi na videz smiselno opredelili njegovo produkcijo, se ujamemo v zanko, kjer noben pogled ni poslednji (še manj pa »pravi«, »pravilen« ali celo »realen«, čeprav lahko daje vtis silne dramatičnosti, celo vehementne usodnosti), saj se vedno podvaja v neskončni permutaciji zrcalnih podob, prividov, ornamentov, tehnične bravure v risbi, pretirani nasičenosti motivov, izobilja materialov, ki se v zadnjih delih izteče v krhko, minljivo risbo v pesku … Verjetno najbolj radikalno in finalno gesto anamorfičnega zlitja podobe in narave je V.S.S.D. ustvaril z Gorečo sliko (1990), ko je zažgal eno od svojih slik in se je ta ob tem transformirala v neulovljivo igro plamenov, četudi je to dejanje pomenilo njeno uničenje.

V.S.S.D. je v relativno kratkem času svojega delovanja ustvaril izjemen, kompleksen, heteronomen in dramatično fascinanten univerzum podobe, ki jo je v spektakelski inscenaciji privzdignil na položaj vseobsegajoče, totalne slikarske-kiparske-umetniške izkušnje, in v takšni produkciji zastavljal ključna vprašanja sodobne umetnosti, ki se še vedno intenzivno ukvarja s temeljnimi vprašanji forme, pogleda, telesa in snovi.