Risbe v pesku, iz peska. Pesek je na tleh in risba ni trdna, fiksna, je minljiva, je dogodek le za čas trajanja razstave.

Pesek seveda nikakor ni ne kamen, ne marmor. Pesek ni napredek, je regresija, regresija pa je antimoderna.

Nečloveško. Pesek in pisava. (Pesek je v preteklosti); Pesek v oči je bil naslov prostorske slike, ki nikoli ni bila instalacija, ker je bila prostorska risba. Risba pa je postala pisava (pisava peska, ne pisava v pesku) in pisava je bila skoraj neprekinjena črta od začetka do začetka, gibljiva in neskončna. Slediti in zasledovati. Risba in njena črta je bila v celi površini (prostorske) slike, torej se je izrisovala brez začetka in brez konca. V svoji precizni gostobesednosti je risba bila hkrati gluha in bučna. Nematerialna gluha bučnost. Bila so tla in bila je pisava (peska) in oboje je tvorilo zelo gibljiv prostorski zapis, ki je bil pravzaprav zaris: in ko je to bila pisava peska, potem so tu bile poti besed, poteze besed... Zgoščen brezkončen glasno/tihi krogotok. Vprašanje »kaj nam pomenijo tla v slikarstvu« se je postavljalo kot eno ključnih vprašanj; in seveda tudi vprašanje, »kako da je slikarstvo zunaj slike« in »kakšno je slikarstvo kot pisava«. Prostorske razsežnosti slike: kot smo gledali, se je slika videla prostorsko in lahko se je gledala v lastni pisavi. Na udaru časa: ta ali bolje tisti prostorski za-ris je bil kar najbolj minljiv in kar najbolj bežen poskus, ker je bil uresničen v pesku, v materialu, ki je eden najbolj časovnih materialov (če ga motrimo s stališča gibanja). Gibljivost v času. Pesek je torej skoraj že ne-material(en). Ne-materialna pa je želja, ki ji uspe zapolniti tudi največjo praznino. Sem proti nujnosti naravnega zakona in moja želja ni človeška, da bi čas in prostor osvojil in premagal (zmagati). Središčna želja je ta, da bi čas/prostor sploščil v Eno, v časprostor. Izgubiti.