Info: Projekt z naslovom Prej in potem (tekoče slike/dihajoča postavitev) je v osnovnih linijah in vsebinah ciklično in dinamično povezan s projekti (Ti, tebe) tebi (iz leta1995), s Knjižnico za slepe (1995–96), mehko postavitvijo iz vzglavnikov za stopnišče z naslovom Mesečnik (Tretji človek) I. in II. (1996), s sobnim projektom Bellevue (1996), veliko talno risbo iz peska Ne-vidno (videti ali ne videti) (1997) in jih neobvezno, neformalno zaokroža, dopolnjuje. Torej je projekt Prej in potem dopolnitev teh izjav in ni »ljubezen, ki ne pusti dihati, ali materinsko žretje lastnih otrok«. Vse projekte na prvi pogled ali na zunanji videz povezuje prevladujoče prisotna bela barva, ki pa je tu že siva ali skoraj črna.
Leta 1989 je avtor (takrat še kot V.S.S.D.) realiziral štiri neobstojne slike iz vode z naslovom Solza slike in jih predstavil v posredujoči obliki dokumenta na štirih črno-belih fotografijah, v merilu 1 : 1. Te podobe oziroma ta podoba je izhodišče »tekočih«, v poudarjeni »mokri« tehniki izdelanih slik in reliefov, ki so na razstavi predstavljeni, vključeni (in so iz let 1995 do 1997) poleg obsežnejšega cikla Sanjskih risb (specifične risbe na filcu, vzglavnikih).
Razstava ni popularna instalacija, temveč specifičen obtok, pretok brez tendence in trdne orientacije, ki se – ravno zato – ne prepušča glavnemu toku.
Intro: Galerija je prostor, kraj umetnosti, ki delo determinira, kjer delo »živi«. Umetnost odpira zaprt in širi prazen prostor galerije. Danes skoraj ni več fiksnih oblik sveta, oblike sveta se neprestano gibljejo in spreminjajo, transformirajo in tudi »motiv, vsebina, mera« oblik ni več človek (homo mensura), saj je mnogo na primer kulturnih, civilizacijskih oblik ne le za človeka (nekaj kar ga – recimo – lahko razveseljuje, ga krepi in mu daje ugodje), temveč tudi proti njemu (nekaj kar je večje, močnejše od njega, ga lahko boli ali celo ubije). Ni fiksne točke, je permanentna transformacija. Čas, časovnost, ura človeku in njegovemu svetu diktira in zavrača nenormativno mišljenje, živimo torej v majhnem prostoru, limbu, notranjosti ure. Vendar naključna in nenaključna dejanja, gibanje, gibljivost so v času, brez časa ni gibanja. (Človeški) material je neposredno in avtomatično na udaru (dejavnikov) časa. Nenehno trajanje, ponavljanje, minevanje, spreminjanje in tisti čas, kot aktualni trenutek, tisti tukaj in zdaj, ki pomen in pójem danes vse hitreje spreminja v včeraj, v pozabo.
Postavitev je časovno-prostorski zapis, ki je temporalen, minljiv poskus, krajši od trajanja. Na drugi strani je časovno zelo »raztegnjen« proces izdelave slik, kjer je subjekt, vsebina ali motiv raztopljen v neki
tekočini, dodan, primešan neki drugi snovi, obliki. Subjekt je drugi od podobe, se ločuje, a hkrati »nalaga«, »izteka« v podobo, podobo, ki je tu sestavljena iz neštetih, različnih, različno velikih in različno svetlih mokrih potez, postavljenih v nepregledni množici in brez determinirane orientacije na lesenem nosilcu. Nadzorovanje je možno, vendar je omejeno; enakosti ni, enakost je tu izključena ali naključna. Mnoge časovne poteze prostora.
