Dobrodošli. Oko na meni. Ali lahko tisti, ki je izgubljen ponovno najde samega sebe. Nazaj v preteklost, nazaj k sebi. Iskanje (sebe) je (samo) polaščanje. Kje so moji spomini, kje so – zgovorne podobe. Ni nobenega razloga, da bi imel občutek stalnosti: vse je v gibanju – gibljivo, spremenljivo in minljivo. Prihodnost ne obstaja. Čez leta ne bo več pomembno kakšen sem danes videti, kako danes vidim ali kakšno je obstoječe videnje. Jaz na meni. Postavil sem se nasproti sebi in si pogledal v obraz, v roke, v telo. Opazovanje. Prepoznavanje nepodobnosti; kaj je še moč videti in česa več ne. Pogled je lahko izgubljanje, izginevanje... subjekta. Ni enega samega obraza, so obrazi, spremenljivi obrazi, oseba je lahko celo brez obraza. Ali je potem še smiselno iskanje, raziskovanje, opazovanje lastnega obraza, rok, telesa,... in iskati pojasnilo o podobi sebe. Moja koža ni meja, je ravno tam kjer se meja izgubi, kjer je prehod, kjer je odprto. Moja koža ni moja površina – in zasebna podoba ni zrcalna podoba, zasebna podoba niti ni nujno izraz sposobnosti prepoznavanja. Slepilo: ali je ena substanca in zgolj njene modifikacije; ali je en subjekt in zgolj njegove modifikacije. Človeka je očitno moč modelirati po modelu, celo po več modelih. Kaj je potem portret in podobnost. Podobnost je tudi prepoznavanje nepodobnosti, prepoznavanje razlike, prepoznavanje neprepoznavnosti; ‚podobnost‛ je recimo tisti portret, ki je bolj podoben modelu, kot je model podoben samemu sebi. Jaz nisem jaz. Ujeti različnost, ne podobnost. Prodreti pod gol zunanji videz, prodreti pod zunanje poteze ni portret kot ‚izluščena‘, gola podoba ali podoba golote. Skrito, nejasno ali neprepoznavno je tam, kjer je še vedno moč najti podobo, kjer je še moč določiti transparenco, kjer je še moč videti. Nevidno vidno ni zmedena vizija ali kultna podoba, nevidno je lahko vidno. Anatomija oz. hiperrealizem »duše« je podoba v času, je spreminjajoča se podoba v času, je podoba v podobah... Seveda pa je ‚notranjost‛ lahko brez lastne ‚zunanjosti‛ – in umetnost je notranjost, ki je lahko brez lastne zunanjosti. In za od govor. Ideja je stara kot so stare postavitve. To je moja preteklost: umetnost je moja tisočglava podoba. Umetnost je notranji prostor, notranji svet. Galerija je z zidom fizično in simbolično ločena od zunanjega, odprtega prostora. Je notranji prostor, ki je odprt toliko, kolikor je odprta njegova ‚vsebina‛. Galerija je prostor reprezentacije umetnosti, vendar je predvsem prostor prisotnosti umetnosti, ki je sicer lahko tudi odsotna, vendar skozi svojo prisotnost odsotna in zato lahko prepoznamo: umetnost je tu. Tu je (pomenski prostor ali prostor pomena). In razstava je prostorska slika kot slika v prostoru, ki vzpostavlja relacije do vseh dimenzij prostora. Gledalec je del prostorske slike, kjer se pogled organizira okoli prazne ničelne točke. Gledalec je točka nič, izhodišč je veliko. Verižna kombinacija. Slika slike, ki leži na tleh, nima omrtvičenega, zaustavljenega motiva, gibanje ni odsotno, gledanje je krožno. Slika je iz slik v mreži, ki omogoča nihanje in prehajanje, povezovanje podobe v podobo. Podoba iz podob. Gosta mreža slik in mreža njihovih podob onemogoča dominantnost ene podobe, ene oblike. Gostočlenjeno mnogotero po-stavljanje in raz-stavjanje slik, ki zelo različnih podob in tehnik stojijo druga ob drugi v mreži, kot fragmenti, koščki, skupaj tvorijo neko večjo celoto, pogojno celoto, ki je sestavljiva iz celih in necelih enot. Celota necele podobe je razbita na koščke in nima omejitev sestavljanja in razstavljanja. Mreženje pogledov močno širi območje govorice. Ni stalnosti, je pomešanost in izguba meje. Življenje je različno, oko je na tebi.
Slika slike II
1995
v: 840 cm, š: 420 cm
- mešane tehnike
last avtorja
