X (End Game, Game End)

Alen Ožbolt: X (End Game, Game End)

Alen Ožbolt

X (End Game, Game End)

6. junij 2018 – 29. junij 2018

GalerijaGallery, Ljubljana

1. info X / napoved, izjava

Treba je imet dober in učinkovit PR, promo tekst, za, pod in ob tekst, FB, Instagram in vse podobno. Da si viden, hkrati pa nihče več ne gleda, še manj vidi. Fotografija je strel v oko in beseda strel v usta? Ne raziskujem in ne, res ne odkrivam nobene nove ideje, ne oblike, ne novega pogleda, ne vizure, niti perspektive. Kaj šele nove teoreti(te)čne teze. Ne. In ja, res mi gre že na kurac »pametovalsko štancanje«, »filozofsko pizdakanje«, kot tudi večina domačih »teoretskih pičkic«. Prav enako tudi poduhovljeni dvonožci. In res, zakaj ne hodijo po štirih? Ja, vse to početje je jalovo, nesmiselno. In seveda je tudi moje. Šminkeraj, en sam make up. Farbanje. Umetnost je v tej dolini postala talka besede, terorije, teksta, razpisov, meril… vse to je – ob curatorju - njen gospodar. Vsi ob njej nekaj mislijo, drkajo, to, tisto, ono, ona in on. Še umetniki s(m)o postali sistemske pizde. Umetnotri. Pameten tekst ob slabi umetnosti? Ne, hvala. Osupljiva deviantnost sedanjosti in človeški triper tistih, ki jo pišejo. Ne. Umetnost? Jaz sem se z njo tokrat srečal čisto po naključju. Predvsem pa brez besed.

2. info X / intro, drugo sporočilo

Na razstavi, ki šele bo, bodo zadnja dela, ki že so. Čisto zadnja dela so zelo preprosta, res zelo preprosta, enostavna, nezapletena. Torej niso kompleksna, ne večplastna niti pametna, morda so neumna, na nek poseben način pa so zagotovo primitivna. Za nekatere, redke, ki pridejo gledat, bodo grda. Morda so to slaba dela ali, kot so npr. meni, neumna dela. Absurdno delo, neumno delo. Primitivno, pa tudi zadnjično, torej ne sprednja, ne obrazna, temveč zadnja, zahrbtna, morda gre res za ritna dela. Vse kar ima spredaj usta, ima zadaj rit, tako je napisal. Zadaj, od Ž do Ž. Ker imam vedno manj prostora in imamo vsi v slovenski umetnosti na splošno in na širše vedno manj sredstev in tudi manj in manj energije je moja produkcija zmanjšana na meter prostora in centim ustvarjanja. Na ostanke, odlomke in odpadke. Večinoma zdaj delam na ulici in iz ulice. Pravzaprav je tu material le odpadni papir in karton ter meteorna voda, torej deževnica. To je na začetku vse. Za to delo pa potrebujem le dve roki in njune dlani z 10 prsti in prav nobenega orodja. Nič orodja, nič tehnike. Zdaj sicer pišem na računalnik o teh delih in si mislim: »Fucked up the connection« med tekstom in delom. Ali nedelom.

3. Zgodba / tekst za zloženko

Ob tem in po tem je tu vendar še zgodba, čeprav osebne zgodbe ne maram. Zgodba je pač vedno osebna oseba in kot taka je – njegova,
njena … – vedno le posamezna in partikularna, torej izključna. Vsaka zgodba je tudi izguba, ker je pretekla, po moje zgodba pač nima nadaljevanja. Začetek vsega tega sranja je bilo nekega deževnega večera, mislim, da je bila nedelja 12. novembra 2017. Se mi je, spet, zazdelo, da moram spremeniti kraj in tudi snov, torej lokacijo in vsebino življenja in mojega dela. Vendar kam? Nekako na koncu poti sem bil. In zunaj najlepšega mesta. V njem se itak počutim kot čefur. Na robu, ob obstranski cesti, torej ne na glavni mestni ulici, sem slučajno srečal od vetra razmetane škatle in raztresen, razpihan papir. Papir, čeprav je en list neskončno lahek, mi je bil vedno težka, zelo obtežena beseda. Od dežja je bilo vse mehko in tudi spolzko. In umazano od prahu, zemlje in zavrženih smeti. Torej jaz in tisto tam, oboje skupaj, je bilo čisto naključje. A.B. bi rekel »dogodek«. Meni pa nekako prostor in čas naključja. Razmetana kompozicija. Bil sem na ti, torej not, s temi naključnimi okoliščinami in z danim materialom in začel »izmenjavo«, »neprestano menjavanje med roko in snovjo«, H.F. je napisal tako pred približno sto leti. In še kdo potem in potem, in še več kdo je v je govorilo točno o tem: subjekt in objekt, v tem primeru on in snov. On, XY, ne DSD. Počepnil sem, nisem pa šel na kolena, izmenjava je bila le med roka in med material, rokovanje s sluzavo, mehko snovjo. Rokovanje med mano (mano je drugače roka po latinsko) in materialom, ki postane snov in na koncu še vsebina: prednja in zadnja stran: papir, karton. Kip parjenje? Kiparstvo v tem mestu vsekakor ni plodno. Skopljeno je, če je tu sploh kaj trdnega. Pričakoval sem ubogljivost papirja in spretnost in tudi skrbnost moje roke, kljub mehkobi in mokroti, izmuzljivosti cele situacije. Moj odziv je bil usmerjen le na obstoječi material pred mano, ki sem ga tako rekoč dobil v dar in v iz menjavo. Dež, torej voda mi pa tu edina pomaga. Papir, ki se je lepil sam s sabo, ali kar sam ob sebe, in tudi v sebe, sem s pomočjo dveh dlani mečkal, gnetel – ali krogoval – papir v »žogice« in tudi malo večje krogle. Papirja pa je kmalu zmanjkalo. Vzel sem torej še nekaj kartonskih škatel in jih gnetel, spajal z drugimi škatlami. Dve v eno, iz treh eno, tudi štiri v eno. Gnetel sem jih drugo v drugo, tretjo, četrto. Mokre so se združevale skoraj same od sebe, same iz sebe v drugo. V novo? Ne vem. Vendar kot je lahko čas, se ti zdi včasih eno in isto, isto in nič novega. Za vse to pa nisem potreboval nobenega orodja, niti lepila, ne tehnike, ne kemije ne biotehnologije. Samo fizika. Torej škatla je iz škatel. Škatle so iz škatel. Vse škatle pa so zgoraj odprte in notri prazne. In na koncu je šla škatla še v kroglo, zgnetena v več krogel. Krogle pa so popolnoma polne, zgoščene in seveda brez svetlobe. Danes vsi in vsepovsod govorijo o mreženju, kroženju, pretoku, gibanju… Ob vseh številnih kroglicah in škatlah, ki sem jih iz rok dal sušit na zrak, torej iz rok oval vse do danes, sem še vedno tu in še nisem odšel. Niti prišel. Voda pa še vedno teče, ne le internet, in dež tip tip tip tipa po oknih in spodaj je reka, ki je longwater, dolga voda, zelo dolga voda, ne vidi se namreč njenega konca. Reka je neskončna voda, kot je govor neskončni jezik. Karavanke in Kolpa pa sta dva konca, dve meji. In se mi še vedno zdi, danes je petek 25. 5. 2018, približno šest mesecev od takrat, ko nisem prišel nič naprej, niti čez, niti zapolnil praznine. Ne vem, morda se bo vsaj malo zapolnila s to razstavo, ki bo 6. 6. 2018.

Tekst ob razstavi X (End Game, Game End), 2018

Nadaljuj branje

Pogledi na razstavo

X (End Game, Game End)

X (End Game, Game End)

Alen Ožbolt