V nejasnih, zmedenih urah smo, tempo, tempo, Time.s New Word was American. Time.s New Word is Chinesian. 20. 11. 2019 ob 1.29, tu pa je še več kot to dvoje ter še dvojnost med dnevno in nočno platjo. Bivanje in živost, življenjskost umetnosti in v njej naš pogled, ki kroži, hodi in ugasne. Tu je nekaj poti, misli in kompilacij, trgank, ki jih več kot dve, skoraj že tri leta hodim, slišim, pišem, berem, zapisujem, lepim ... in cefram. Raznorodni zapiski, ki so mi v pomoč za nadaljnja razmišljanja in bodoče odločitve o naši skupni razstavi: naši, ker ne gre za mojo, osebno, lastno, one band, niti one head razstavo, več nas je tu. Razstava, ki bo, bo nova, zdaj počasi, zelo počasi, po mesecih, po dnevih, po dnevu in po noči dobiva bodočo obliko ter ima tudi že projekcije, vsebine, tudi konkretne vsebine, podobe, besede in naslov. Naslov je zdaj že zanesljiv: »Introspektiva«; tokratna introspektiva bi bila lahko številka 3 ali 5, ker sem ta princip razmišljanja in dela doslej že uporabil.

Gledan-je nazaj, razstava pa šele bo (nekateri temu sicer še vedno rečejo »projekt« - poslovna beseda in kako obscen termin, v resnici!), prihodnost razstave bo. Poskus razstave, bomo videli, kakšen, če natisnjeno bereš, potem tudi že vidiš: prisotnost in poskuse prikaza preteklosti. Očitno – vsaj v osrednjem delu razstave – tudi poskus prikaza nekega arhaičnega patosa, tu naj bi bil neki drug prostor in čas. Ne tukaj in ne zdaj.

Kako debela pa je sploh je sedanjost in kako ozka je v eksplozijah sedanjost? Transplantacijski modeli preteklosti, preteklost je zaigrana, zgodovina je narejena, posneta, prej na celuloid, danes na digitalno. Digitalno je vse.ob.vsega.joče, nastaja totalno, a to ostaja predvsem retorično.

Razstava in prostor sta nam kajpak dana le za zelo določen čas, short-term memory. Sta le za določen čas in določen prostor ter pod določenimi pogoji. In le delam.o se, da je galerija javni, odprt prostor. Zdaj, tukaj imam.o rant, vrata, ki so kar ozek vhod, in naprej je sprejemna soba ter potem dvorana. In tam še ena dvorana in še tri. In ta prostor ni nikoli prazen niti ni nenaseljen. Osnovne koordinate iz leta 18 ostajajo še v letu 19 in bodo v 20.

Stari spomini so iz otroštva. Kako narediti navzočnost preteklega, ne kot ena, eden, morda sedem in štiriindvajset, dva in še najmanj štirje časi so in tu naj bi bil ustavljen, izvzet iz današnjega gibanja, zunaj drvenja. »Think of temporal events such as rain, snowfall, wind acting upon and altering either immediately, temporarily or slowly over time the geography of a place.« Svet je bolj čudeno, kot je pekel, in danes niso več dovoljene sanje in jutri ni nov dan. Ne le družba, ne le umetnina in ne le razstava, tudi umetnik je bojno polje.

Hodim in mislim, ampak nazaj. Predelava preteklosti naj bi bila koncept in konstrukcija prihodnosti, pa zdaj zelo dvomim, da tako kam gre. Preteklost, nasprotno od pričakovanega, ne daje zares nobenih zaobljub. Čas je itak le naš koncept, izmislek. Čas pa je, saj ga vidimo, kako briše, lomi, ko je sled v materialu ali sekvenca dogodkov, prizorov, človeških, bioloških in naravnih ter planetarnih. Če le teh ni, tudi časa ni. Tudi prostor je nič, če iz njega umakneš vse točke, objekte, telesa, vodo, zemljo …, potem ni več prostora, ni niti obzorja. Tudi preteklost je koncept, traja lahko le sedanji trenutek, ko smo, potem ko se je že zgodilo.

Tistemu času so rekli »postmodernizem«, rekli so tudi »vzhod«, »socializem«, pa »ex«, ko pa rečem.o »jaz«, je to še moj spomin, ne le kolektivni. Če je duh, je ta v spominu, iz spomina. Spomin pa je v gibanju, vedno je v gibanju, nikoli ne stoji, lahko ga lovimo, prepoznavamo, ne moremo pa ga polno zajeti in strpati v predale, arhive, ga katalogizirati; in spomin le delno lahko zajamemo v razstave, ker ni samo iz gradiva. Pa vseeno, sledi so podobe, slike, kipi in v nas je spomin, lebdi, se drži in v gibanju je, v telesu čas, ki je in je hkrati tudi že minil. Ko neke zdajšnje, torej zunanje podobe, vonj, zvok, besede, pesmi, napevi v nas govorijo in drugi molčijo, stari čas prav tako zveni in molči, govori in gori, kar je zdaj v nas in hkrati ni. Blodimo, preganjajo nas pretekle podobe, vonjave, besede, ljudje … in seveda tudi tisti, tiste, ki jih sploh nismo videli niti slišali. Preteklost zato ni prisotna, ker nikoli ni popolnoma sedanjost. Ponavljanje, repeticija preteklega pa kljub temu obstaja, tudi sedaj, ko se to vrti in se obrača.

Ponovimo: muzej ni samo to, kar kaže, še bolj je to, kar skrije. »What they put on view says a lot about a museum, but what they don’t put on view says even more.« Galerija je simbolni in tudi konkretni prostor, človek je v znaku, reprezentaciji in tudi v resničnem prostoru in je na poti, po poti gledanja: TEMPO ČLOVEKA, ČAS PROSTORA IN PROSTOR ČASA se mešajo na razstavi. Čeprav je človek splezal na vrh vsega, je čas, pravzaprav njegove sile, tisto, kar neprestano oblikuje prostor. Če jih poznamo, kako razumemo snovne in prostorske mere časa: OBLIKE ČASA, MERE ČASA? Prostor ali oblika, potem transfer, ki je gib. Ni nujno kaos, množica pa je zagotovo, čeprav je to stereotip, vendar tako občutimo prisotnost preteklega, družbeno kot mnoštvo in kot ljudstvo. Posamezno pa je čisto majhno, majčkeno.

Gledanje v tem primeru je zrcaljenje, odsevanje, dialog in pogajanje: gledanje-konzerviranje. Številni videzi, njihovo prepoznavanje in zlaganje … in seveda tudi cenzura, izguba in nezvestoba, nelojalnost do preteklega. V vsakem muzeju je. Pa še to je (!): v tem smo skupaj, tudi jaz sem namreč gledalec, morda bolj kot ustvarjalec sem zdaj gledalec. Sicer se dela še iščejo in nekatera so skrita, stran od tukaj in tudi stran od mene. Včasih, potem ko pridem bližje, imam občutek, da sploh niso moja, da tega nisem naredil, dobesedno: nisem jaz, nekdo drug je.

Zdaj ko to pišem, sem se znašel v posebnem položaju: v zadnjih letih sem imel večkrat selitev skladišča, ki je depozit, art-deposit, in v rokah sem imel dela, v številnih rokah navlako in težo ter volumen preteklosti. Z deli sem naredil zelo veliko korakov, če bi šel umetnik v drugo smer, bi prišel na Triglav. Ali je in kako je to sploh mogoče integrirati?! V tem sem še vedno, ker nisem razrešil problema sedanjega prostora niti prostora omenjene »zgodovinske razstave«.

Zadnji dve leti in pol sem torej v neki latentni situaciji preteklega in velikokrat v nelagodnem premišljevanju preteklega in fizike, teže »teles preteklosti«, kar so v tem primeru materialna dela. Tu so še izgubljena, uničena dela, ki jih ni. Snov je in material in je tudi prah in pepel za pregledno razstavo.

Umetnost in tudi jaz kot umetnik poleg upočasnitve in afirmacije potrebujem veliko več časa in pogledov, odmik, nedelo, da bi si mogel vzeti čas in prostor, in to ne v službi novih in novih referenc, novih in novih dogodkov, ampak kdaj tudi kar tako, za prazen ništrc, ne le zaradi vzpostavljanja tega ali onega novega dela, novega projekta, nove razstave, ampak da bi si v pavzi, premoru sploh šele ustvaril neki smisel in morda celo neko skupno površino.

Lahko bi na primer vzel, kar izbral nekaj del, ki na svoji površini tematizirajo preteklo, ker so zamrznjen proces, ustavljen čas, material, vzet iz gibanja – slike z zrakom, pigmentom, peskom, mokre risbe … – glede na to, da so ta dela zelo fluidna in minljiva.

In če današnji čas lahko razumemo tudi kot »norost vedno novega«, me zato zelo zanima gledanje, vzpostavljanje pogleda nazaj, v drugo, nasprotno smer, pa čeprav je to mukotrpno in mučno. »Opozicijski pogled«: ne pogled danes, tukaj in zdaj, niti »prihodnost zdaj«, v naprej, ampak v nazaj, nazaj pogled, pogled nazaj. To pa konkretno pomeni: najti in prinesti stara dela ter jih dati v ta čas in sodobni kontekst, jih pogledati v tej današnji svetlobi in luči s pomočjo le nekaj projekcij, svetlobe in senc. S tem ne mislim, da bo šlo tu za recikliranje, za postopke »re-use«. Sicer zdaj ne vem, ker še ne morem vedeti, kakšni učinki bodo tako nastali. Seveda to, ta način, ta postopek ni nič novega, veliko je primerov, delovanj, on, ona to včasih imenuje »rekonstrukcije« in tu se s tem – verjetno – vedno sproža nekaj novega, samo da jaz tega v našem primeru ne bi razumel kot »rekonstrukcije«.

Svet pred našimi očmi razpada. »Zgodovinsko znanje« je lahko le kronološka ploskovitost, zgodovinsko neznanje pa ni nič boljše. Kakor koli, zgodovinopisje je zunanje. Sedanjost, preteklost, predpreteklost … Umetnost ni zgolj dokument današnjosti, seveda tudi ne prihodnosti. Lahko je zarisovanje, drugje koncentracija, v tretjem zanikanje časa. Polifonija časov, tudi hkratnost. Ali torej soobstajajo različne časovne plasti? V enem prostoru, v okviru enega dogodka – sočasno? Prostorsko-časovna prepustnost, zato bo kronologija tu namerno zrušena. Sedanjost namreč tudi kot perspektiva ne dosega preteklega in ga je nezmožna celostno zaobjeti. So različni pogledi, perspektive, različna štetja, različna merila prostora časa. »Na videz prosto odprta vizualizacija časovne razpršenosti oziroma iluzija prostega prehajanja med različnimi vizualno-časovnimi plastmi je prevedena v svoje nasprotje, saj s fragmentarnostjo, delnostjo in sporadičnostjo sleherni poskus zgodovinske rekonstrukcije preteklosti pravzaprav sporoča, da pogleda časovne celovitosti ni mogoče zaobjeti, saj ta ne obstaja.«

Poleg tega »ne« je še nekaj drugega, kar je: kako je notri in znotraj, kako smo …, ko smo večji od znotraj, kot smo od zunaj, kot smo veliki, torej majhni zunaj, je osebni notranji prostor večji od zunanjega. Pa to ni fikcija, to tako občutimo: osebni prostor gre v notranjost, v globino, v notri in se tam tudi kdaj ustavi, medtem ko pa gre zunanji videz, svet neprestano ven, se nenehno veča, širi in menja, vse zunaj se spreminja, neprestano. In tu je to vprašanje, kako in koliko še v tem neskončno velikem medijskem svetu obstaja možnost spomina oziroma spominjanja v aktualnih svetlobnih letih podob, »emotions pictures / in motion pictures«, »save as …« se sprašujejo: »What will remain of new media art?« Tempo, tempo, tempo, prostor in prostorska razmerja v času, trenutek v neprestanem gibanju: »moment in continuous motion« gledamo, slišimo. Staro ni več sedanje, še manj sodobno, umetnost pa je živa ali pa sploh ni – kajti stara umetnost je neživo-živa. Umetnost – moderno – ni nekaj običajnega, znanega, je nekaj, kar je prelomno, novo. NOVO, NOVO …, NORO, NORO …

Kdo ima moči in vplive v sodobnosti, vrvice, žice v kaosu hiperprodukcije in kdo ima nadzor nad njo? Sedanjost je nepregledna, kje je teren, boj umetnosti? Njena oblika in aktualna mera – kakšni sta? Tu vidimo rob, celo konec, poraz s spremenljivostjo, hitrostjo sprememb, v okvirih in robovih vidne umetnosti, razcepljene med izbrisom in vedno vnovičnim pojavljanjem v istem trenutku. Prisotna sedanjost in odsotna preteklost določata standardne okvire sodobne, prej moderne umetnosti. »Noro novo« je shizofren postopek v sodobni (praktično+teoretični) umetniški krajini, ki jo med drugim reprezentira »urednik«, to je kurator, ko v sodobni umetniški praksi postane temeljni imperativ: novice, novosti. »Prebijaj meje ali izgini!« kriči modernistični in zdaj še sodobni diktat, ki vedno znova razglaša gospostvo novega za vse prihodnje čase, in imperativ novega je tisto staro, ki naj velja za zmeraj.

Ne hodim več, sedim in berem naprej: »Dogaja se tudi gentrifikacija prebojev.« in »Imperativ po izjemno visoki frekvenci takih prebojev je zelo nasilen in podjarmljajoč, ne samo do umetnikov, ampak tudi do teoretikov/kritikov, ki so prisiljeni v hitre evalvacije in pavšalne selekcije, saj je na obzorju vedno že nov projekt,« piše in opiše ona kot shizofren postopek v teoriji in praksi ter seveda še prej in prej in pred tem v »umetniku na delu«. Bližina umetnosti in kapitalizma: »takšni cinični in drugačni obrati iz sicer prvotno bolj resničnih, celo 'eksistenčnih' vzgibov storjenih prebojev v modernizmu so danes tiste novosti, ki so nadomestile romantizirano norost umetnika. Ni več nor umetnik, norost se je prenesla na površino, ki je podivjala. Sama institucionalna zahteva umetnosti je postala participacija v neskončni produkciji novega in treningu kreativnih kontekstov, s katerimi bo mogoče zmagati na sodobnem trgu provokativnih in političnih umetniških projektov.« Še in še mnogokje. NOVO, NOVO …, NORO, NORO …

Gledan-je nazaj, ko razstava vendarle bo in bo sedanji trenutek včeraj, več podob časa naj bo, čeprav ne živimo veččasnosti, ampak prav obratno, minljivost. Spredaj in je zadaj, obraz in potem hrbet. In znotraj je. Zgoraj, spodaj, zraven, zadaj, pred … tabo. Tu zgoraj, spodaj, zraven, zadaj, pred … teboj. To je to, tam je tam, tu je tu ... Tam in tam ter tam in tam, tam … To in to in Ono in to in to in ona, kot razstava. Pa še tako in tako tudi. Poskusi, začasni prostorski palimpsest in nakopičen in zgoščen asemblaž: izbrana in prikazana dela na zamišljeni in trenutno izmišljeni razstavi, na depozitu, pa povezuje in združuje le ljubezen.