V.S.S.D. – Spontanost, vrtoglavost, organiziranost

Bojan Gorenec: V.S.S.D. – Spontanost, vrtoglavost, organiziranost

Drugačen pogled na slikarstvo in kiparstvo ter drugačne vizije obstajanja in razvoja likovne umetnosti so se v Ljubljani ne kot posamični poskusi, ampak kot skupno prizadevanje začeli pojavljati sredi sedemdesetih let z razstavami v menzi v študentskem naselju in na drugih mestih, tudi v ateljejih umetnikov. Oblikovala se je umetniška srenja, ki se je sestajala na otvoritvah, ob začasnih prikazih novih del in tudi v prijateljskih pogovorih. Tedanje generacije recimo mlajših umetnikov so se napol spontano odločile, da ne bodo tekmovale z institucionalizirano umetnostjo in iskale prostora v njej, ampak bodo vzpostavile načine za predstavljanje neodvisne produkcije zunaj nje.

(Kot je morda značilno za majhno družbo, kakršna je slovenska, je prevladovala ena vodilna usmeritev s kanoniziranimi avtorji, v kateri ni bilo veliko prostora za alternative, njene skupine pa so bile bolj ali manj zapolnjene. Načini pisanja o umetnosti so bili zakodirani in za na novo prihajajoče progresivne avtorje, ki so bili v stalnem stiku z mednarodnim dogajanjem, preveč romantizirani in premalo teoretsko osmišljeni.)

Konec sedemdesetih let se je predvsem zaradi prizadevanj Taje Brejc vzpostavila Galerija Škuc in začela je delovati – mislim, da tri leta kasneje – Galerija Equrna, ki so jo ustanovili umetniki iz tega duhovnega obzorja. Z ustanovitvijo Equrne je Taja Brejc postala njena vodja. Sam se ji nisem pridružil, ampak sem pretežno začel delovati pri Škucu. Tam sem se namreč počutil manj determiniranega s pripadnostjo določeni usmeritvi in bolj prostega v izjavljanju, tako pisnem kot razstavnem. Delalo se je z majhnimi sredstvi: fotokopije, kseroksni tisk, ročno narejeni katalogi in stalna družabnost v okviru raznorodnih aktivnosti od glasbe, vizualij do okroglih miz. Ves čas so prihajali novi ljudje z individualnimi koncepti ter se seštevali v bogato in raznovrstno aktivnost.

Prvo, česar se spomnim s prve razstave V.S.S.D. v Galeriji Škuc, so bili različni napisi po prostorih. Izražali so misli o smrti, življenju, preteklosti, sedanjosti, prihodnosti, preteklosti v prihodnosti. Hkrati so bili stavki zaustavljani sredi misli in vrženi v prostor, ki pa ga je določala ideja celostne umetnine. Kot da bi stavke dokončevalo samo umetniško delo, kot da so iz verbalnega prehajali v neverbalno in se izgubljali v votlini, ki jo je predstavljal v črno obarvan prostor. Vanj so bila umeščena dela, svetloba, včasih tudi ogenj. Dela so bila različnih vrst: od podob fantazmagorij, montaž preteklega v sedanje, zapečenih odlitkov, voska – sveč pa vse do samostojnih slik. Slednje so po eni strani določali postopki polivanja, oblikovanih formatov, vate, namočene v barvo, in seveda imaginacije s krožnimi gibi. Svinec, pesek, zapečen pesek, staljen svinec in kositer. Na razstavah V.S.S.D. se je torej pojavljala vrsta form, nekatere znane že iz arte povera, minimalizma, slikarstva sredstev itn., druge pa popolnoma nove in inventivne. Nekatera dela so bila izdelana, druga pa so se kazala kot provizorij, metafora slike ali izvržek iz miselnih procesov. Ena od definitivnih iznajdb V.S.S.D. je bila nedvomno prostorska slika. Ni bila ne instalacija niti slika, zamejena v okvir. Po navadi jo je sestavljala talna podoba iz peska v centru prostora, narejena z rokami v značilnem vzorcu in pokrita s slojem pigmenta, na stenah pa se je nadaljevala z deli oziroma slikami. Za prototip prostorske slike v čisti obliki štejem delo Pesek v oči iz leta 1991 v Equrni. Prava fascinacija s skrivnostjo delanja.

Prevzela me je tudi mladost obeh nosilcev V.S.S.D., ki sta delovala, kot da bi že preživela vse to, o čemer pripovedujeta, vso to preteklost, starosvetnost, ki sta jo obujala. Samo še pri nekaterih pesnikih (na primer Rimbaudu) in pri mladem Bobu Dylanu sem doživel tako eruditstvo mlade stare duše. Po prvih razstavah V.S.S.D. smo precej sodelovali – predvsem ne smem pozabiti na tematsko številko Problemov (št. 9, 1988, letnik XXVI) z naslovom Podoba kristal, v kateri je V.S.S.D. doživel tudi filozofsko interpretacijo svojega dela. Ob tem je treba poudariti, da se je za to priložnost zbrala skupina umetnikov, piscev in umetnikov-piscev, ki je obravnavala relevantne téme v umetnosti tistega časa. Prav tako je bila tedaj skupina IRWIN nekako na višku svojega slikarskega ustvarjanja, vendar pa bi v zvezi z V.S.S.D. raje omenil vzporedno produkcijo Marka Kovačiča. Nasploh smo se umetniki in umetnice veliko ukvarjali z različnimi odvodi slikarske umetnosti in problemi časa, ki se je zdel prelomen. Nove družbe še ni bilo, stara pa je sebe in nas osvobajala v odkrito analizo in anticipacijo možnih prihodnosti.

Dodatek

Ali še vedno drži? Moja analiza dela V.S.S.D. iz leta 1989 je skušala izraziti glavne značilnosti delanja, razmišljanja in pisanja avtorja s stavki, ki bi po vsebini spominjali na neposrednost in vrtoglavost njegovega vdora v svet umetnosti in njegove posvečenosti. Ali še drži, ne vem, vem pa, da obstaja. Tu je:

V zadnjih dvajsetih letih so se s površino slike in koncipiranjem slikovnega prostora zgodile precejšnje spremembe. Od slikovnega polja kot eksaltacije kritičnosti in dvodimenzionalnosti preko njegovega izrivanja skozi različne vrste novih podob pa vse do analize skopičnega polja smo se poslavljali od negativne metode teoretičnega modernizma.

Razdor površine

Slikarstvo naj se vedno vrača k samemu sebi ravno zato, da ne bi izgubilo možnosti vpliva na dogajanje okrog sebe. Vrača naj se, ker njegov način obstajanja ni sesedanje vase ali nase, temveč odprto vibriranje opne, stalna nadraženost med stanjem stvari in pozicijo subjekta, kjer materialno in duhovno predstavljata zgolj dva vidika ene in iste ureditve.

Gledanje slike Razdor površine (1989, 100 × 100 cm) daje vtis raztreščenja miru površine in razklenitve pogleda ravno s sredstvi površine. Je zastavitev uganke.

Na novo najdena globina v sliki – tokrat ne kot perspektivična iluzija z žariščem in očiščem, temveč globina, razpeta med nezamejenostjo slikovnega zaslona in končnostjo površine ploskve slike. Način distribucije barve kot pulzije v vseh smereh z roko, ki se dotika lastnih robov. Po koncu utopije utopija. Razbremenjene s spoznanjem o iluzornosti deziluzije se slike rešujejo slikarstva kot predsodka ali moralnega imperativa. Postajajo pogojenosti in možnosti. Slikarstvo postaja teritorij, ki ne ukazuje, ampak se prikazuje skozi koncept podobe, iz neskončne globine ploske površine. S tem po eni strani postaja še bolj odzivno, po drugi strani pa lastno svoji zastavitvi, kamor koli se premakne. Premika pa se (vsaj pri V.S.S.D.): v prostor, ogenj, pesek, fotografijo, v objekt in iz njega. Konstituirajo ga ravno formuliranje površine slike ter specifičen status in koncept podobe. Problemi lepote in sublimnega so pri tem drugotnega pomena ter bolj stranski produkt kot kaj drugega. Slikar se je moral okleniti tistega drobca realnega v lastni gesti, ki se ves čas nagiba proti niču, izginotju, da bi dobil možnost vzpostaviti odnos z Drugim. Kajti iz globine zre zgodovina, zrejo nepoznani spomini neznancev. Preteklost vedno znova vzpostavlja slikarja kot prihodnje videno.

V.S.S.D. – Spontanost, vrtoglavost, organiziranost

V.S.S.D. – Spontanost, vrtoglavost, organiziranost

Alen Ožbolt