Veš slikar svoj dolg I

V.S.S.D.: Veš slikar svoj dolg I

V.S.S.D.

Veš slikar svoj dolg I

5. marec 1986 – 18. marec 1986

Galerija Škuc, Ljubljana

Ker je bila galerija Škuc – vsaj zame – v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekakšen »neomejen« prostor, sem lahko pripravil in vanjo postavil kar koli sem želel, in ko sem prišel vanjo, sem – galerijo – zavzel vso in jo razumel kot prostor svobode, kar pomeni, da galerijski prostor zame ni bil ječa. Tam sem lahko naredil in izrazil tisto kar sem moral in želel in veliko več, kot sem lahko naredil v zunanjem svetu. Lahko rečem, da je že od te čisto prve razstave postal moj delovni prostor ves galerijski prostor. Uporabljal, »izrabljal« sem vsega, v vseh razsežnostih galerije – ne samo zidove, temveč tudi tla in strop. Ko si stopil v galerijo, si stopil v sliko, v delo. Ko si šel po prostoru, je bilo, kot bi šel gledalec skozi sliko. Slika je bila past za pogled, razstava pa je postala past za telo. Slika je bila vse naokoli gledalca in ta je ni le videl, temveč je bil tudi sam viden.

Tu ni šlo za modernistično redukcijo ali čistost; obstajala je disharmonija. To je bilo delo v mešani tehniki, z veliko vsega – slikami, reliefi, kipi, objekti in raznimi materiali (kakšnih 1000 kg peska, gline, železa, aluminija, modrega pigmenta) – postavljenega po vsej galeriji. In kot lahko vidite, je bilo tam veliko ognja; svojo prvo sliko sem sežgal tu in takrat. Bil je vonj po ognju in tudi glasba, zvoki – rekel sem ji »glasba za gledalca« – ki jo je posebej pripravil prijatelj glasbenik Mario Marolt. Hotel sem se dotakniti gledalcev, jih ganiti, jih napolniti z emocijami. In to se je – mislim – tudi zgodilo.

Verjamem, da je domišljija tudi iz besed. Na razstavi so bile tudi besede, »teksti« – nisem se bal besed, naslovov. Nasprotno! Naslovi mojih razstav in projektov so bili vedno zelo simbolični ali metaforični. Velikokrat so bila med naslovi kot označevalci in deli močna in pomenska razmerja. Danes lahko rečem, česar takrat še nisem tako natančno vedel, da si lahko beseda prisvoji umetniško delo in mu da poseben simbolični pomen, ki se potem ravna po besedi, kar je seveda določena omejitev. Torej je tu paradoks: ko razširiš izjavo z besedo, jo na nek način hkrati zamejiš, usmeriš.

Moje takratne besede so danes zelo težko razumljive, če ne že popolnoma nerazumljive v novih, sodobnih bralnih kodih. Danes govorimo zelo različen jezik.

Izjava iz l. 2007, zapisana ob pripravi posthumne razstave V.S.S.D. – 20 let pred tem.

Horror vacui (1985)

»In principio creavit Deus coleum et terram – Človek je tudi stvarjen z dušo in telesom. Duša je kakor nebo, telo je kakor zemlja: prvi del človeka je zemeljski, drugi je nebeški. Telo je zemlja, duša je nebeška, duša, telo je strohljivo kakor zemlja, duša je večna kakor nebesa.«.

»Na nebesih se vidi sonce, luna in zvezde. V človeku se čuva sonce v pameti, luna v volji, zvezde v pokornosti. Na zemlji vidimo skale, ki zemljo gori drže, v človeku kosti, ki truplo gori drže. Po zemlji teče voda in morje, v človeku teče kri. Na zemlji se najdejo zelišča in trava, na človeku lasje in dlake. Na svetu je zdaj noč, zdaj dan, človek zdaj čuje, zdaj spi. Namesto vetra človek ima sapo, namesto ognja ima vročino. Namesto dežja ima solze. Namesto snega ima sive lase. Zaradi prevzetnosti ima spolnost – pokoro za greh. Svet bo konec imel pa se ne ve kdaj, človek ima umreti in se ne ve kdaj.«

Črno sonce (1986)

Človek je ustvarjen po božji podobi in še nekaj več: ravno tisto, kar človeku manjka. In kaj je potem z upodobljeno stvarjo – ustvarjenim človekom? Kot predmet ustvarjanja, upodabljanja je gotovo izbran, ni naključen in ne navaden: človek ni kdorkoli, karsibodi pa ni niti njegov »aranžma«, njegovo mesto sredi stvari in živali. Ta izbira ni slučajna niti prostovoljna, pa čeprav je bogu po volji. Ustvarjeni človek, upodobljeni človek je področje, kraj kjer bog najbolj in največ tvega: to ni samo pomen ali napolnjena vsebina (telesa naša, vrči dragoceni) temveč nekaj, kar sicer nima pomena in kar z bogom ni označeno in v svetu nastopa tudi kot tisto, kar prek znamenja, znaka označuje boga kot subjekta tega sveta...

O, posvečena zemlja ta, kjer kri je napolnila tla.

Predpostavka živega bitja je mrtva naprava, predpostavka človeka pa bolezen na smrt: slika prenaša ... Tukaj je smrt na glavnem mestu (si vis vitam para mortem), je latentno življenje, pravo življenje pa je hipno in je ves čas virtualna smrt. Življenje je interval med smrtjo in smrtjo, življenje je dolg bitjem preživeti ga.

Izvirnost je na strani ponavljanja – prav zaradi človeka je bog subjekt sveta. In kaj je tedaj svet? Podoba boga in ne božja podoba. Svet pomeni božjo besedo, bog ne obstaja zunaj nje (zunaj besede in zunaj sveta kot podobe) pa naj je nebo še tako daleč od zemlje. Bog ni zunaj svojega znamenja in ne obstaja ne da bi bil nekaj; imago mortis ali smrtni
molk znaka.

Strast te more zajeti kot poplava, da te pretrese in zalije... Veš slikar svoj dolg, do peklenskega ognja večnosti. Vsi shranjujete svoje podobe, da bi v njih večno živeli: sežgite svoje podobe, da boste večno živeli sami v sebi in v njem, ki zna edini ceniti te podobe: vse drugo je nič, biti lastna smrt. Jezik predstavlja izginevanje navzočnosti: jezik nastopa, ko se beseda umakne, je simbol odsotnega govora. Dovolj je luči za tiste, ki res žele videti in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer. Svetloba: vse škodljivo in zloslutno je odvrženo v temo in noč. Božansko se razkriva svetlobno; apokalipsa bo razširila moralno področje tega z uporabo antagonizma nebesne svetlobe in nadnaravne moči teme. Uvidite, jaz sem svetlo sveta, kdor mene sledi, sigurno ne zaide v temo, pač pa bo imel svetlobo, ki v življenje vodi. Danse macabre.

Tekst ob razstavi Veš slikar svoj dolg I., galerija Škuc, 1986.

Nadaljuj branje

Pogledi na razstavo

Izbor del z razstave

Veš slikar svoj dolg I

Veš slikar svoj dolg I

Alen Ožbolt